HABITUS 5

2023

HABITUS

GSŠKF RušeŠolska ulica 162342 Ruše

Dijaški

Vesela in ponosna sem bila del ...

Ekskurzije, ...

Bralni namig

Horoskop

Španska gripa, Benningtonov trikotnik, ...

Knjiga, Vanesa

Verzi, Andreja

Nagradni natečaj

Poezija

Božično-novoletni bazar

Kvizi

Zgodovina masaže

Meine Reise nach . . .

English club

Artificial intelligence has more benefits than drawbacks

Plastic pollution

Should women in Iran be forced ...

Vsi govorijo o vremenu, nihče pa ne naredi ničesar

Bolezni, Prostovoljstvo, Kraljica ...

Pred zrelimi leti je zmeraj mladost

Zoom pogovor 3. aG razreda z Avstralko Kimberly

Evropska unija

Projekt Japonska

Zelena prihodnost in boj proti podnebnim ...

Ekošola, Zdrava šola

Svetovni dan pozdrava

Ekokviz

Rezultati novoletne ankete

Potopisno predavanje o izkušnji ...

Učiteljica pri štirinajstih…

Naključja

V svojem delu sem se zares znašel

Odhajajo in prihajajo, ...

Lana Podpečan, 3.aKT

Drage bralke in bralci! Vesela sem, da vam lahko predstavim prvo izdajo Habitusa letošnjega šolskega leta. Za nami je že prvo ocenjevalno obdobje in prej kot si mislimo, bodo pred vrati tudi poletne počitnice. Do vročine bo treba še malo potrpeti, zato upam, da vas v tem mrazu ogreje naš Habitus. Udobno se namestite in prelistajte strani, ki so jih pridno napolnili naši dijaki z velikim naborom različnih prispevkov, in se seznanite z dogodki, ki so se odvili v preteklem polletju. Letošnji Habitus predstavlja nekaj novosti, novih zabavnih vsebin, med drugim tudi rezultate ne tako zelo šolske ankete, ki so jo dijaki lahko rešili v začetku januarja. Se splača prebrati :). Posebna zahvala mentoricama Tatjani Štok Plej in Romani Jerkovič, ki sta poskrbeli, da je Habitus prejel svojo končno obliko. Vsem profesorjem in dijakom želim prijetno branje in veliko uspeha v novem letu!

Odhajajo in prihajajo...

Tatjana Štok Plej, prof.

Tudi pri projektu EPAS so bili že od začetka gonilna sila. Udeleževali so se razprav z evropskimi poslanci, Ožbej se je pri predstavitvi predlogov vedno izkazal in napredoval iz leta v leto. Predstavljali so Evropo drugim dijakom, brskali po evropski poeziji, kulturi, obiskali Hišo EU v Ljubljani, pisali prispevke na socialnih omrežjih... Za nagrado so letos odpotovali v evropski parlament v Strasbourg.

Vedno znova z začudenjem opazujem, kako hitro se stvari spreminjajo, kako minevajo dnevi, leta, desetletja. Včasih nas preseneti že odsev v ogledalu, starši začuden spremljamo odraščanje otrok, učitelji se vedno znova poslavljamo od svojih in sprejemamo nove, mlajše... Tako se letos poslavljam od svojega 4. ag, s katerim smo tri leta urejali Habitus in počeli še marsikaj. Izziv časopisa sem sprejela v karantenskih časih, v času pouka na daljavo. Nisem vedela, kaj pričakovati... In na začetku tudi ne, kako se ga lotiti. Ker tega te na fakulteti ne naučijo. Imela sem vizijo in upala na sodelovanje in pobudo dijakov. Želela sem časopis, ki bi odražal našo šolo, dijake, učitelje, ki bi prikazal, kaj počnemo, v čem smo posebni, kaj nas zanima in kaj nas dela drugačne. Ker na Četrti smo drugačni. Samosvoji, unikatni, vedno pripravljeni za sodelovanje, vedno pripravljeni za novosti. Na naši šoli JE življenje, tako, naše.

Občutiš ga po hodnikih, ko odzdravljaš prijaznim mladim ljudem, ki jih sploh ne učiš, med šolskimi klopmi, na ekskurzijah, v zbornici pogosto odmeva smeh, pogovori ter kresanje idej. Zato rada zahajam v šolo in se polnim z mladostno energijo. Rada učim. In rada počnem še kaj poleg poučevanja. Habitus in EPAS sta bila projekta, ki sta mi predstavljala izziv. In smo ju začeli s takrat 2.ag. Ves čas nas je spremljala prof. Vomajer. Brez njene energije in delavnosti bi bilo težko, tako pa z nasmehom vedno daje občutek, da je vse mogoče. Dijaki so kljub karanteni in šolanju na daljavo pokazali pripravljenost za sodelovanje, samoiniciativnost in delavnost. Zoya in Ožbej sta prevzela urednikovanje, drugi so pisali prispevke in spodbujali drug drugega. Eni bolj, drugi manj. Ampak celota je delovala.

In zdaj se počasi poslavljajo. Novim dogodivščinam naproti. Pogrešala jih bom, njihov odnos, nalezljivo dobro voljo in humor, prijaznost in zdrav pogled na svet, pa tudi neumnosti. Srečno, moj 4. ag. Vesela pa sem, da je letos v uredniške škornje pogumno zakorakala Lana Podpečan iz 3.akt, ki je prinesla nov pogled, nove ideje ter pripravila in spodbudila k pisanju različnih prispevkov. Veselim se njene energije in vsega, s čimer nas bo v prihodnje še presenetila. Na koncu oblikovno Habitus postavi prof. Jerkovič. Potrpežljivo čaka, prenaša najrazličnejše zapise, programe, oblike in na koncu vse deluje. Brez nje bi bil oblikovno dolgočasno navaden, tako pa je privlačen in drugačen. Naj se na koncu zahvalim tudi prof. Sovič in Volmajer za lektorsko pomoč ter vsem dijakom in profesorjem, ki pišete in ustvarjate naš Habitus, saj je tak zaradi vas. Tudi v prihodnje bomo veseli vaših idej, prispevkov in kritik.

V svojem delu sem se zares našel

V zadnjih dneh decembra se je upokojil prof. Štefok, ki je naši šoli ostal zvest dolgih 40 let. Z njim se je na zadnji delovni dan pogovarjala Zoya Zorko, dijakinja 4. letnika gimnazije.

Profesorju Štefoku vsi sodelavci in dijaki želimo še veliko zdravja in energije, da bo lahko uresničil vse upokojenske želje in načrte.

Še zadnje vprašanje, ali boste pogrešali delo na Gimnaziji in srednji kemijski šoli Ruše?

Seveda bom pogrešal delo. Ko delaš imaš nek tempo in jaz sem precej uniformiran tip. Potrebno si bo ustvariti nek nov ritem, je pa popolnoma normalno, da pogrešaš tisti neki redni ritem, ki sem ga bil vajen zadnjih 40 let.

Kaj boste počeli v pokoju? Boste ostali aktivni na športnem področju?

Imam neke svoje cilje. Upam da bom še pri močeh, da bom lahko vztrajal pri športnih aktivnostih. To bodo predvsem neka ciklična gibanja, se pravi tek, kolesarjenje, plavanje in pozimi smučanje ter tek na smučeh. Malo se ukvarjam tudi z duhovnostjo, če se tako izrazim. Želim se osebnostno še nekoliko posvetiti sam sebi. Nekako sem si vedno želel, da bi si v tretjem življenjskem obdobju ustvaril nekaj na morju. Zdi pa se mi nekih večjih sprememb ne bo, vsaj upam. Dokler bo zdravje služilo se vse da.

Kako to, da ste se odločili za poklic profesorja športne?

V bistvu prihajam iz delavske družine. Doma smo bili na Taboru v Mariboru. V tistem času sem veliko časa preživel zunaj na ulici in me je na nek način šport rešil. Treniral sem gimnastiko, kar mi je dalo nek ritem v življenju. Že v osnovni šoli sem si zamislil, da bom čim bolj prisoten v športu.

Prej ste omenili, da je to vaše prvo delovno mesto. Kako ste se odločili za našo šolo?

Res je, to je moje prvo delovno mesto. Takrat, ko sem oddajal prošnje za delo, sem oddal na 8 srednjih šol. Na petih sem dobil pozitiven odgovor. To šolo pa sem v bistvu izbral po priporočilu svojega cimra, ki mi je rekel, da je to zelo v redu šola, prijetna in s pridnimi učenci.

Kaj vam bo ostalo najbolj v spominu?

Profesorica Šljivar v smehu reče: »Jaz.« Težko bi našel en spomin. Nekako sem imel vedno občutek, da sem se pravilno odločil, da nisem ostal v gradbeništvu. V svojem delu sem se zares našel in sem zelo rad hodil v šolo. Najbolj mi bo ostalo v spominu prijetno delo z dijaki, ki ti zares dajejo moč, entuziazem, zagon.

Kako dolgo ste poučevali na GSKŠ Ruše in kako ste se počutili na naši šoli?

Moram reči, da sem se na šoli vedno zelo dobro počutil, bilo je prijetno. Na šoli sem učil 40 let, to je bilo moje prvo in zadnje delovno mesto, do konca delovne dobe sem bil na šoli. Sicer sem nekaj ur dopolnjeval na prometni šoli, učil sem tudi druge predmete, politično ekonomijo in samoupravljanje v drugih časih, tudi nekaj ur psihologije. Sicer je bilo to zgolj obdobje, ko je bil slab vpis, saj smo v tistem času imeli samo program kemije.

Naključja

Tine Šteger raziskovalec naFakulteti za družbene vede

Na kratko o meni... Kot gimnazijec sem maturiral na Gimnaziji in srednji šoli za kemijo Ruše, diplomiral na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, kamor sem se po magisteriju na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru vrnil kot asistent. Sodelujem pri raziskovalnih projektih na področju politologije.

Tine Šteger (dijak 2010/14)

Eno od teh je moje življenje še posebej zaznamovalo in usmerilo moj profesionalni razvoj in poklicno pot. Morda po naključju?

Bližina šole je prispevala svoj del k takratnemu, trenutnemu in relativno kratkotrajnemu ugodju, sposobnosti, znanja, izkušnje in poznanstva pa puščajo v človeku neprimerljivo globjo sled. Svoje je dodalo mirno okolje, ki ga takrat gotovo nisem tako cenil. Spominjam se prijetnih dni, v spominu pa so ostali tudi tisti, sicer takrat manj prijetni dnevi, ki so za doseganje rezultatov zahtevali trud in odrekanja.

Odločitev za šolanje na Gimnaziji in srednji kemijski šoli Ruše ni bila naključje. Vodila jo je želja po obiskovanju gimnazije blizu domačega kraja in ležernosti, ki jo je takšna bližina prinašala. Ko premišljujem o svojih srednješolskih letih in različnih izzivih, preizkušnjah in naključjih, s katerimi sem se v življenju do sedaj srečal, razmišljam o tem, da sem skozi odraščanje in nadaljnje izobraževanje na fakulteti v povezavi s srednješolskimi leti v različnih obdobjih cenil povsem različne stvari.

Nekateri verjamejo, da je vsaj del naših usod moč pripisati naključju. Drugi verjamejo, da naključij v življenju ni.

Odrekanja za krepitev šibkih točk, rezultati pa se niso pokazali takoj. Sposobnost samozavestnega komuniciranja v tujem jeziku mi danes odpira vrata v bolj ali manj raziskan svet, drugi pa z okrepljenimi šibkimi in močnimi točkami odhajajo naproti drugim priložnostim in izzivom. Različna predavanja in obšolske dejavnosti so mi poleg novih znanj ponudila nova poznanstva.

Po izdaji svojega kriminalnega romana ugotavljam, da je kar malo ironično, ko pomislim, da sem slovenščino na maturi tudi komaj naredil. Na maturi sem dejansko pogrnil po celi črti. Smešno je, ko pomisliš, da je slovenščina vendar moj materni jezik; a takrat sem v šolskih klopeh na slovenski jezik kot šolski predmet gledal čisto drugače. Danes sanjam o tem, da bi se morda lahko enkrat s pisanjem preživljal. A priti do tja, je maraton. Nenazadnje lahko rečem, da je bila Četrta gimnazija ena velika pozitivna izkušnja. Dobil sem kar nekaj koristnih življenjskih smernic. Spoznal sem mnogo zanimivih ljudi, katerih ne bom nikdar pozabil. Bilo je ogromno lepih trenutkov, nekaj tudi bolj trpkih, sploh tistih, ko sem bil pred tablo in nisem imel pojma, kaj me profesor sprašuje, a v spominu največkrat obudim predvsem najlepše.

Vendarle je tisto obdobje adolescence bilo nekaj povsem posebnega. Seveda se mi je takrat zdelo, da hodim v obratno smer, kot je ta, v katero se vrti Zemlja. Če se sedaj zamislim, s kakšnimi težavami sem si takrat razbijal glavo in to primerjam z današnjimi, dejanskimi težavami, lahko potegnem črto in rečem, da sem živel brezskrbno, kot ovca s hektarom travnika. Nič mi ni manjkalo. Delal sem, kar sem hotel. Če sem bil lačen, sem doma odprl hladilnik. Ko se moraš postaviti na svoje noge, se zgodba malce zaplete. Mladim bi zdaj predlagal, da čim bolj izkoristijo svojo mladost in potenciale.

Največje težave sem imel pri matematiki. Tako sem se nekako »šlepal« iz enega letnika v naslednjega, vmes je malo zaškripalo, ampak sem se zopet pobral. Posebej moram poudariti, da za to niso krivi profesorji, ampak zgolj moja lena rit, ki je hotela delati vse drugo, kot to kar bi morala. Črna mikica, kapuca na glavi, široke kavbojke, skejterski čevlji. To sem bil jaz. In moda, ki je sedaj verjetno že čisto ''out''. Diskman oziroma prenosni predvajalnik zgoščenk me je tudi redno spremljal. Sedaj je to že zastarela naprava s področja avdio opreme. Ob tem se seveda zamislim, koliko let je že minilo, ko sem na ruški gimnaziji prečesaval hodnike. Čeprav sem načeloma še dokaj mlad, se šele ob tem spoznanju zavedam, koliko časa je od takrat že preteklo. V srednji šoli sem spoznal dosti novih ljudi, z nekaterimi sem se bolj povezal, z drugimi manj. Nastala so resna prijateljstva, ki pa so skozi leta večinoma izpuhtela. Po srednji šoli začne vsak delati svojo stvar.

Nasploh sem takrat deloval po liniji najmanjšega odpora … Lahko bi rekel, da je to bil moj gimnazijski slogan vsa štiri leta. Pardon pet. Ne bom se sprenevedal, ampak res nisem bil med vzornimi učenci. Še najraje sem imel nemščino in angleščino, saj sem imel za tuje jezike kar dober posluh, za vse druge predmete pa sem se moral »guliti« in ker nisem imel ravno najboljšega ''lederzica'', se je to na ocenah tudi poznalo.

Ko je zame napočil čas, da se odločim za srednjo šolo, nisem dolgo »tuhtal«, kam me bo odneslo. Verjetno sem bil hitro gotov v svojo odločitev tudi zaradi tega, ker prihajam iz sosednje vasi, Selnice ob Dravi. Lokacija šole je v primerjavi z drugimi gimnazijami, ki se nahajajo v Mariboru, prednost. Tako sem se torej izognil mestnemu vrvežu in sivemu betonu in sem namesto tega lahko izbral mirnejše okolje, ki je poleg tega še bogato s krasotami narave. Mimogrede, ravno tisto leto ni bilo omejenega vpisa za ruško gimnazijo, tako da je to zame bila »win/win« situacija.

Gregor Slana je maturiral na naši gimnaziji 2006. S starši je bival v Selnici ob Dravi, ki je tudi dogajalni prostor njegovega kriminalnega romana 4 vrste po 12 konzerv, ki je izšel leta 2021. Svojih dijaških let se spominja v naslednjem zapisu.

Pred zrelimi leti je zmeraj mladost

Vesela in ponosna sem, da sem bila del GSKŠ Ruše.Zelene pozdrave vsem in veliko uspehov.

Vpisala sem se na študij krajinske arhitekture na Biotehniško fakulteto v Ljubljani. Ker je bil program zaradi visoke omejitve s sprejemnimi izpiti težko dosegljiv, me je vsa okolica pripravljala na neuspeh, ampak krajinska arhitektura je bila moja življenjska želja. Izhajam iz popolnoma hortikulturne družine in moja kri je zelena. Tako sem danes z nazivom krajinska arhitektka ena izmed treh vodilnih v drugi generaciji Vrtnarstva Tement. Od nekdaj me spremljajo kreativnost, delavnost, radovednost. Moji članki so v veliko slovenskih strokovnih revijah, kjer pišem na temo privatnih projektov urejanja zelenih površin, vrtov ali razlagam o rastlinah in njihovi uporabi v vrtovih. Načrtujem javne in zasebne zelene površine, in najpomembnejši del poklica, obvladujemo eno večjih vrtnarij, kjer prevladuje naša lastna vzgoja sadik.

Isti dan je vrnil ocenjene teste iz zgodovine in domov se je prisvetila petka. Kar se, recimo, pri matematiki ni nikoli zgodilo. Likovna vzgoja pa mi je bila vedno ljuba. Kako krasen program smo imeli v gimnaziji. Sedaj vidim, kako pomembno vlogo imajo določeni profesorji, učni pristopi in ves učni program na razvoj in usmeritev učencev.

Bili smo tista »tadivja« generacija, ki so se je vsi malce bali, a naš požrtvovalni razrednik Martin Lubej je vedno znal narediti red in se postaviti za nas.

Tega se ne more pozabiti. Iz Dvorjan na bus do glavne avtobusne postaje in hitra hoja na železnico do vlaka za Ruše. Krasni časi! Takratni ravnatelj gospod Kukovič mi je podpisal dovoljenje, da sem zaradi potovanja en mesec manjkala od pouka.

Vesela in ponosna sem bila del GSKŠ Ruše

Sem Klementina Tement, nekoč dijakinja GSKŠ Ruše, programa gimnazije. Prav gimnazija je eden izmed lepših spominov, ki jih imam na tisto obdobje življenja. Z nekaj sošolci smo še v stikih. Kako zanimiva delovna področja pokrivamo.

Osebni arhiv

Učiteljica pri štirinajstih…

Spomenka Tkalec, prof.

Lepo je bilo in je biti učiteljica.

Kaj mi je najbolj ostalo v spominu o tem dnevu?

Za eno šolsko uro pouka sem porabila veliko časa za pripravo na uro in učenje recitiranja pesmi… Učenci so bili zelo pridni, sodelovali so pri branju in analizi pesmi… In ker sem bila »učiteljica«, sem vsakdanje šolske copate sezula in si obula čevlje s (pre)visoko peto… V knjigi opisan dogodek moje učiteljice Jane, je zopet obudil v pozabo ovite dogodke. Z veseljem in nostalgijo se jih spominjam.

»Rodil se je v Zagorju belem, otrok sredi otrok, njegovo edino bogatstvo bilo je dvoje rok. S tema dvema rokama so ga poslali na pot, doma je premalo kruha, najti ga moraš drugod…«

Zelo rada berem knjige. Ampak nikoli, res nikoli ne bi pomislila, da bo moje ime in dogodek iz osnovne šole opisan v knjigi. In prav to se je zgodilo. Da sem omenjena v knjigi, ki jo je napisala moja učiteljica slovenščine Jana, me je opozorila moja sestra. Takoj sem kupila knjigo – ne eno, ampak dve! V njej je opisan »projektni dan«, ki smo ga takrat imenovali »samoupravni dan«. Bilo je v časih Titove Jugoslavije in učenci osnovne šole smo za en dan prevzeli upravljanje šole: bili smo učiteljice, čistilke, kuharice, hišnik in en učenec je bil tudi ravnatelj. Hodila sem v 8. razred in želela sem biti učiteljica slovenščine. Obravnavali smo pesem Vladimirja Nazorja: Tito. Še danes se spomnim besedila prve kitice:

Potopisno predavanje o izkušnji potovanja po Japonski

Epidemija zaradi kovida je ustavila mnoga potovanja, za druga pa se je marsikaj spremenilo. Z vami lahko delim izkušnjo po dvakratnem obisku dežele vzhajajočega sonca še pred kovidom. Sledi povzetek predavanja; izvedeno je bilo v januarju 2023.

Jana Hartman Krajnc Cvet tulipanovca (Posvečeno OŠ Janka Padežnika v Mariboru), Kulturni center Maribor, 2020, str. 119

In še odlomek, ki opisuje Spomenkino poučevanje.

Posebej zanimiv je bil samoupravni dan. Učenci so prevzeli šolo v svoje roke. Zamenjali so administrativno in tehnično osebje in tudi učitelje. Vrstnike Kraljeva smo povabili k pouku, ki je bil takrat nekaj prav posebnega. Mladi učitelji so se na pouk temeljito pripravili. K meni je prišla po nasvete učenka 8. razreda Spomenka Tkalec. Dala sem ji temo, pesem Vladimirja Nazorja Tito. Pokazala sem ji, kako učitelji pišemo priprave in ji razložila, kako naj pesem obravnava. Sama se je spomnila, kako bi začela uvajanje v učno uro, in bila sem z njenim predlogom zadovoljna. Pojasnila sem ji, da mora napovedati učni smoter in kako naj razčlenjuje pesem, da bo čimveč pridobila od učencev. Za vsako svoje vprašanje naj predvidi, kaj ji bodo učenci odgovorili. Uro naj konča s ponovitvijo snovi. Čez dva dni mi je prinesla svojo pripravo pokazat. Nisem mogla verjeti, da jo je tako dobro sestavila. To bi moral videti ravnatelj. Priprava je bila boljša od kakšne poklicne učiteljice. Pri nastopu sem Spomenko hospitirala. Učila je v mojem 7. d razredu. Sedela sem zadaj in jo opazovala. Bila je suverena v svojem nastopu. Tudi uro je vpisala v dnevnik. Disciplina je bila takšna, kot si jo učitelj lahko le želi. Učenci so z veseljem sodelovali, čeprav so bili le leto mlajši nje. Dosegla je učni in vzgojni smoter. Nad njenim učenjem sem bila navdušena in sem jo med učno uro nekajkrat fotografirala. Imela je žilico za učenje. Prav po tej učenki mi je ostala stoletnica OS Janka Padežnika v trajnem spominu. Čez mnogo let sem izvedela, da je Spomenka doštudirala biologijo in je postala profesorica.

Karmen Peršak, prof.

Japonci so precej prijazni, spoštljivi, točni in precizni, z občutkom za estetiko. Hitro sem se naučila, da ne smem verjeti dovtipom o njih. Tako kot se zdijo Evropejcu enaki Azijci, se tudi mi zdimo ljudem na drugem koncu sveta enaki in nas ne ločijo. Z angleščino se da spodobno shajati, Japoncem je povsem jasno, da od turizma živijo, zato se temu primerno tudi vedejo. Veliko pozornosti posvečajo znanosti in razvoju, v znanstvenih mestih so na izmenjavah tudi naši profesorji in študentje.

Če se vprašam, kaj mi je ostalo trdno v spominu, v dobrem ali slabem, bi naštela mnoge vrste zabav in načinov kratkočasenja, in sicer obisk živalskega vrta, doživetje plesa na ulici ali v sklopu festivala, tudi precej iskane karaoke; čajni obred, gejšo; tori vrata kot vstop v svetišče ali kar tunel teh vrat v Kjotu; pagode; rikšo kot turistično prevozno sredstvo; trdnjavo Gorjokaku na Hokaidu; ryokan – stavbo, kjer je mikavna izbira tradicionalne nastanitve; robote, like iz animejev in Gundama v Odaibi; šinkansen kot najhitrejši vlak na svetu; Osako, Jokohamo, Macujamo in Saporo; pogled v nebo na tokijskih ulicah; delujoče stavbe v spodnjih nadstropjih, medtem ko zgoraj še zidajo nadstropja, do koder seže pogled; razgledi iz hotelov in prevoznih sredstev; dnevno temperaturo čez 35 stopinj Celzija in veliko vlage v zraku in nenazadnje okusno hrano. Suši, tempuro, okonomijaki, takojaki, ramen juho, jakiniku, Kobe zrezek in azuki sladice naštevam zgolj za zbujanje apetita. Ob obrokih Japonci použijejo pivo, sake, najpogosteje pa ohlajeni čaj.

Prevozi z ladjicami so vsepovsod dobrodošli in krasno doživetje. Če je kdo nekaj bolj avanturističen, pa se morda povzpne na sveto goro Fudži, kjer je sončni vzhod nepozabno doživetje, zato je tam dobro načrtovati vsaj nekaj ur prenočevanja. Za ogled jutranjega sonca pohodniki odidejo na pot okrog ene ure zjutraj. Trud in manj spanca sta zagotovo poplačana. Med višjeležečimi kraji sta zanimiva še oddaljena Takajama in Širakava.

V primerjavi z naravnimi znamenitostmi in tradicijo obredov naj med zgodovinskimi kraji ne manjkajo Nikko, Kjoto, Nara, Tokio (Edo), Hirošima in otoček Icukušima ali znan tudi kot Mijadžima. Med pričevalci zgodovine so tudi gradovi, danes odprti predvsem v turistične namene. Vsak ima izvirno zgodovinsko zbirko kraja ali dejavnosti ali življenja na Japonskem v davnini. Mene so očarali slikarstvo, keramika in tekstil za kimono ali kar končni izdelki oblačil, obijev (pas pri kimonu, ki je tako dragocen, da je lahko precejšnja dediščina).

Zapisala bom, kje Evropejec ne sme zamuditi obiska na tem daljnem otoku. Če bo nekdo potoval tako daleč, v prvi vrsti priporočam obisk parkov in vrtov, ker sleherni napolni vsak kotiček popotne duše. Odvisno, na kateri konec Japonske bi želeli iti, priporočam Kanazavo, Kumamoto, Okajamo s svojimi naravnimi biseri. Z naravo, s prihodom letnih časov in s prazniki na državni ravni so povezani mnogi festivali kot obredni dogodki. Oprava udeležencev je odvisna od regije, od koder izvirajo. Nepogrešljiv je mikoši (oltarček božanstva), ki ga spoštljivo nosijo na izbrani lokaciji.

Kdor ima rad podatke v številkah, naj mu prišepnem, da sem Japonsko obiskala v letih 2015 in 2018, vsakič za več kot tri tedne. Leti z letalom lahko trajajo več kot 12 ur po različnih opcijah in postanki s prestopanjem tu niso všteti. Da je potovanje v to državo za Slovence nedosegljivo in predrago, ne drži, je pa res, da je potrebno čisto vse načrtovati vnaprej, tudi rezervirati termine za obisk najbolj frekventnih in želenih turističnih točk, npr. cesarske palače. Obisk v paru je nepozabno doživetje. Ponudbe agencij sva z možem raje zaobšla. Večino informacij najdemo na spletu. Že od doma sva uredila zakup prenosne Wi Fi.

Martina Dolenc, prof.

Ekokviz

8. decembra je potekalo državno tekmovanje iz Ekokviza. Dijaki so obravnavali tematike pod skupnim naslovom Naša prihodnost = Zelena prihodnost, ki vsebuje naslednje vsebine: ekologija, onesnaževalci in varstvo okolja, ogljični odtis, zelena energija in zeleno okolje, e-recikliranje. Z veseljem sporočamo, da so se štirje naši dijaki uvrstili na državno tekmovanje, ki bo potekalo 22. februarja v Ljubljani. Iskrene čestitke: Živi Rituper, 4. aFT, Tilnu Mesariču, 4. aFT, Sanji Benko, 3. aFT in Belani Jezovšek, 3. aG. Držimo pesti za nadaljnje uspehe! Vsem ostalim velik hvala za sodelovanje😊

Rezultati novoletne ankete

Izvedla in analiziralaLana Podpečan, 3.akt

In kot obljubljeno, vam v tej rubriki predstavljam rezultate “novoletne” ankete! Anketa je bila zgolj eksperimentalna in ustvarjena z namenom, da bi se dijaki lahko med branjem odgovorov malo nasmejali in mogoče drug o drugem izvedeli kakšno stvar več. Verjamem, da podobnih anket dijaki običajno ne rešujejo, vendar sem mnenja, da bi rezultati lahko prišli komu prav. Če bi dijaki izrazili željo, bi v prihodnosti ustvarili novo anketo. Vprašanja bi izbrali dijaki sami, saj marsikdo želi odgovore na svoja vprašanja.

Svetovni dan pozdrava

Ekipa Zdrave šole in Ekošole

21. novembra smo obeležili svetovni dan pozdrava. Pozdrav ni le lepa navada, je del osnovne kulture. S svetovnim dnevom pozdrava, ki je bil osnovan leta 1973, pa ozaveščamo, da se konflikti rešujejo s spoštljivo komunikacijo in ne z nasiljem. Dijakom smo predstavili osnovna pravila verbalnega in neverbalnega pozdravljanja. Na stopnišču smo zalepili različne pozdrave v različnih jezikih ter s fotografijami in drsnicami na mobilni tabli prikazali različne neverbalne pozdrave po svetu.

Ekipa Zdrave šole in Ekošole

Zdrava šola in Ekošola

Zdrava šola in Ekošola sta dva že dobro utečena projekta, ki vsako leto med dijaki pridobivata nove člane. Za to šolsko leto smo se odločili, da bo leto 2022/23 leto pentelj. V tem duhu smo pobrskali za pentljami, ki ozaveščajo že dobro poznane stvari, kot je npr. roza pentlja za boj proti raku na dojkah v okviru rožnatega oktobra ter malo manj znane pentlje, kot je npr. zlata pentlja, ki simbolizira boj proti otroškemu raku. Posvetili smo se tudi tednu otroka, svetovnemu dnevu pozdrava, dnevu farmacevtskih tehnikov… Dijaki, ki jih različne tematike zanimajo, lahko rešijo tudi kviz, s katerim pridobijo uro OIV/ID. Pa naj več o naših aktivnostih povedo fotografije…😊

Title 1

Metka Volmajer in Martina Dolenc, prof.

V mesec december smo vstopili s prav posebnim dogodkom, božično-novoletnim bazarjem. Dobrodelna aktivnost se je začela s kratkim programom, ki ga je pevski zbor 1.aG zaključil s pesmijo. Dijaki posameznih razredov so pripravili stojnice s prazničnimi jedmi, dišečimi napitki, ročno izdelanimi venčki, izvirnimi okraski, voščilnicami… Vse to, v zameno za prostovoljne prispevke. Stopnišče smo okrasili s svečami ter z božično-novoletnimi željami. Vzdušje je bilo čudovito! Na velik odziv je naletel srečelov 1. ag z bogatimi nagradami. Največje presenečenje pa je šele sledilo… S pomočjo dijakov, staršev, zaposlenih na GSŠKF Ruše smo uspeli šolski sklad obogatiti za dobrih 1000 evrov. Znova smo dokazali, da smo skupaj močnejši, iskrena HVALA še enkrat!

Božično-novoletni bazar

Projekt Japonska

Anina:

S Kako sva se predstavili druga drugi. Predstavila mi je svojo projekcijo o japonskih glasbenih skupinah, jaz pa njej tradicijo slovenske čokolade, popularne slovenske zimske športe, Julijske Alpe s Triglavom in Arboretum. Omenila sem tudi Avsenike, ki so svetovno znani.

Nelly:

Zame je bilo virtualno srečanje z Yui in z Yuko zabavno, predstavili sta mi Osako, zabaviščne parke, praznovanje božiča in nekaj tradicionalnih japonskih jedi, jaz pa njima naše posebnosti, kot so trnič na Veliki planini ter vodovja, živalstvo in rastlinstvo gorskega sveta v Sloveniji.

Tako so zapisale svoje vtise po zadnjem srečanju dijakinje:

V času epidemije zaradi kovida smo uspeli z japonskimi dijaki izvesti zoom srečanja. Na Gimnaziji in srednji šoli za kemijo in farmacijo smo se na zoomu prvič pridružili šolama 12. 11. 2022. Za dijake so virtualni sestanki nepozabna srečanja, ki jih omogoča spletno medmrežje.

III. gimnazija Maribor je v projektu že od leta 2018, ko so s pomočjo zasebnih prizadevanj Karmen Peršak in poznanstev profesorice Noriko Obara na Japonskem uspeli vzpostaviti sodelovanje med III. gimnazijo Maribor in tokijsko srednjo šolo Shotoku Gakuen Junior & Senior High School. Za tokijsko šolo je zadolžen koordinator Kazuki Yamana, na III. gimnaziji Maribor je koordinatorica Simona Pečnik Posel, ves čas v projektu sodeluje še profesorica Jasna Ul Može. Dijaki, s katerimi smo v stiku, se šolajo v programu Global exchange.

Namen povezovanja šol je -spoznavanje kultur in posebnosti jezikov obeh narodov ter značilnosti dežel, -primerjava poteka šolskega dne in dejavnosti dijakov med poukom in po njem,-izmenjava dijakov in učiteljev.

S koledarskim letom 2022 smo oblikovali skupino dijakov, Marija Goričan, Andi Buqa, Nelly Mesner, ki je pod vodstvom profesorice Karmen Peršak začela sodelovati s III. gimnazijo Maribor v Projektu Japonska. Z začetkom šolskega leta 2022 in 2023 smo v ekipi zaradi prešolanja ostali brez dijaka, zato pa sta se projektu pridružili Tajra Petrovič in Anina Mudrin.

Anina, Marija, Nelly, Tajra z mentorico Karmen Peršak za Projekt Japonska

Marija:

Zadolžena sem bila za predstavitev Pohorja, saj je pod njegovim vznožjem tudi naša šola, in krajev vzhodno od Maribora. Izpostavila sem nekaj kulinaričnih posebnosti, kot so kruh, bučno olje, slovenska vina; v predstavitvi niso manjkali kurenti in Plečnikova zapuščina v arhitekturi. Luna pa je meni predstavila japonske praznične sladice in kako so videti tradicionalna darilca.

Tajra:

Japonska vrstnica mi je predstavila glasbo, ki jo posluša, in njej ljube izvajalce iz vsega sveta, jaz pa njej idrijsko čipko in dolino Soče. Predstavila sem ji svojega psička. Zaupala sem ji še, da me zanimajo mange in anime-prireditve pri nas.

Mentorice: Petra Marinič, Maja Hergan, Metka Volmajer, Tatjana Štok Plej, prof.

Promet kot eden največjih onesnaževalcev, predvsem v večjih urbanih središčih, bo potrebno omejiti oz. reorganizirati. Prvi predlog je omejitev uporabe privatnih letal za prevoz politikov in voditeljev držav, ki se na konference za podnebno pravičnost pripeljejo s privatnimi letali, ki imajo namreč veliko večji ogljični odtis kot navaden letalski promet. V Sloveniji je nujna prenova prometne infrastrukture, predvsem železnic, ki so v zelo slabem stanju, saj bi lahko večino cestnega tovornega prometa prestavili na železniške tire in tako sprostili ceste in zmanjšali emisije. Na naši šoli smo skeptični tudi do pretirane uporabe električnih avtomobilov, saj na dolgi rok ne verjamemo v njihovo učinkovitost, zavedamo pa se tudi, da proizvodnja teh avtomobilov terja veliko emisij, njihova reciklaža pa predstavlja obremenitev za naravo.

V segmentu kmetijstva bi radi izpostavili problem intenzivnega kmetijstva in njegov vpliv na okolje (predvsem ogrožanje naravne pitne vode) ter samooskrbnost držav. Predlagamo omejitev intenzivnega kmetijstva ter omejevanje ali celo prepoved uporabe kemikalij oz. pesticidov. Spodbujati je potrebno samooskrbnost vseh članic EU, saj bi tako Evropejci jedli bolj zdravo in lokalno pridelano hrano. V Sloveniji za samooskrbnost predlagamo povečanje finančne pomoči kmetom.

Na naši šoli smo mnenja, da bomo zeleno prihodnost in hkrati boj proti podnebnim spremembam zagotovili z regionalnim razvojem, saj se države ali celo regije v Sloveniji in v EU razlikujejo po količini agrarnih zemljišč in načinu kmetovanja, po količini in vrsti prometa, po načinu pridobivanja električne energije in po gostoti poselitve.

ZELENA PRIHODNOST IN BOJ PROTI PODNEBNIM SPREMEMBAM

V letošnjem šolskem letu so priljubljene okrogle mize Če bi jaz odločal(a), bi … prvič izvedli »v živo«. Prvi takšen dogodek se je odvil na Srednji zdravstveni in kozmetični šoli v Mariboru, kjer so dijaki predstavili svoje ideje na temo ZELENA PRIHODNOST IN BOJ PROTI PODNEBNIM SPREMEMBAM.Predloge in razmišljanja naših dijakov je predstavil Ožbej Očko, dijak 4. letnika gimnazije.

Vilna

Program Erasmus+ pomaga mladim, da nekaj časa preživijo v tujini. Na voljo je mladim, študentkam in študentom, pripravnicam in pripravnikom, učiteljem in učiteljicam ter osebju na področju izobraževanja ter prostovoljcem in prostovoljkam iz vsega sveta. Študenti in študentke v okviru univerzitetnega izobraževanja in poklicnega usposabljanja lahko pridobijo finančno in organizacijsko pomoč iz programa Erasmus+ za prebivanje v 33 državah po vsej Evropi in vsem svetu. Evropski sistem kreditnih točk zagotavlja, da se doseženi uspeh v tujini prizna tudi pri študiju doma.

Evropska unija

Kot evropski državljani in državljanke uživamo številne ugodnosti, ki jih pogosto jemljemo kot samoumevne. Med drugim živimo v regiji, kjer vlada mir, smo del enega največjih svetovnih gospodarstev ter svobodno potujemo v druge države članice EU ter tam živimo, delamo in študiramo.

Gostota poselitve je problematična predvsem z vidika hrupnega onesnaženja in neurejenega komunalnega omrežja ter vodovoda. Regionalno gledano je zelo pomembno zagotoviti čistilne naprave in kanalizacijski sistem, da se večja naselja oz. mesta, ki jih na srečo v Evropi še ni, ne bi ''utapljali'' v lastnih odplakah (kot npr. Ciudad de México). V večjih urbanih središčih je nujno zagotoviti t.i. peš cone, ki omejujejo hrup.

V Evropi je nujno upoštevanje naravnih in geografskih značilnosti regij. Naj naštejem nekaj primerov. V Sredozemlju so zaradi dovolj ur sončnega obsevanja dobrodošle sončne elektrarne. V Zahodni Evropi je zaradi stalnih vetrov in dovolj velikega plimovanja primerna gradnja elektrarn na plimovanje in vetrnih elektrarn. V Severni Evropi so zaradi primernega rečnega režima rek in stalnih vetrov primerne predvsem hidroelektrarne pa tudi vetrne elektrarne. Na naši šoli spodbujamo že obstoječe primere dobrih praks iz EU, npr. skladiščenje ter pridobivanje energije s CO2 v Švici in na Norveškem, podpiramo tudi pridobivanje energije s pomočjo vodika.

Ker države nimajo enakih virov in pogojev za pridobivanje energije, se nam zdi ključno, da se tudi pridobivanje električne energije razvija regionalno. V Sloveniji kot alternativo vidimo ponovno izgradnjo jedrske elektrarne, pozdravljamo izgradnjo velikih sončnih elektrarn, saj ima Slovenija dovolj ur sončnega obsevanja. Zaradi obilice gozdov predlagamo, da si kot alternativo izberemo izgradnjo elektrarn na biomaso. Kjer je mogoče, je potrebno postaviti vetrne elektrarne, saj sta samo dve bistveno premalo.

Žan Rat in Lan VolavšekMentorica: Mira Koler Kozic, prof.

Stockholm

Barcelona

Evropska unija je po svetu znana predvsem po solidarnosti, enotnosti in varnosti. Velikokrat se vrednote prebivalcev držav članic Evropske unije ne morejo primerjati z vrednotami prebivalcev tretjih držav, saj so v le teh razmere za življenje drugačne, nam nekoliko nenavadne in raznolike. Dejstvo je, da je z začetkom povezovanja držav z enakimi cilji in enakimi vrednotami bil vzpostavljen mir, ki znotraj Evropske unije traja tudi v času neprijetnih dogodkov, ki se odvijajo po vsem svetu, na katere posameznik tako ali drugače ne more vplivati.

Enotni trg EU ne omogoča le prostega gibanja oseb v EU, temveč tudi prosti pretok blaga, storitev in kapitala. Ljudje, blago, storitve in kapital so občasno označeni za štiri stebre prostega pretoka v EU. Upoštevati je treba, da kapital ne pomeni samo denarja, ampak tudi naložbe in posojila. To podjetjem EU olajšuje poslovanje v več kot eni državi in konkuriranje na svetovni ravni. Podjetja v EU imajo ne glede na svojo velikost dostop do nacionalnih trgov vseh držav EU in do približno 447 milijonov potencialnih strank.

Šole lahko sodelujejo z drugimi šolami ali organizacijami v drugih državah EU. Vsako leto veliko mladih Evropejcev in Evropejk opravi del vajeništva v drugi državi EU. Program Erasmus+ povezuje podjetja in institucije, ki oglašujejo projekte za mlade.

Alja Mihalj, 3.ag Mentorica: Petra Marinič, prof.

Pogovarjali smo se o zelo različnih temah: o staroselcih - Aboriginih, o stereotipih glede njih, njihovih tipičnih jedeh, o šolskem sistemu, življenju v mestih, puščavi, ukrepih v času pandemije korona virusa...

Zoom pogovor 3. aG razreda z Avstralko Kimberly

Pri pouku geografije smo se učili o Avstraliji. Profesorica gospa Petra Marinič je svoje dijake že vrsto let nagovarjala, da bi našli in se povezali z nekom iz avstralske puščave, t.i. ‘outbacka’, ki bi bil z razredom pripravljen deliti svoje izkušnje o tamkajšnjem življenju. Oviro je dijakom predstavljala za outback značilna izredno redka poselitev, zato prejšnjim generacijam ni uspelo najti nikogar.

Nekaj tednov kasneje je sošolka na platformi TikTok zasledila video najstnice, ki je bil posnet prav v avstralski puščavi. Na njenem profilu smo opazili tudi druge posnetke, ki so predstavljali tamkajšnje življenje. Prek instagrama smo kmalu stopili v stik z njo ter jo prosili, če bi bila pripravljena odgovoriti na nekaj naših vprašanj o Avstraliji prek video klica. Z našo idejo se je strinjala. Pri dogovarjanju za termin našega pogovora smo morali upoštevati časovno razliko desetih ur. Pred klicem smo si v angleščini pripravili nekaj okvirnih vprašanj, naš pogovor pa je tekel spontano. Kimberly je stara sedemnajst let. Živi v Melbournu, pogosto pa se s starimi starši odpravi v outback, kjer včasih preživi tudi dva meseca. Tam najde signal le na kakšnem visokem hribu, zato v tistem času telefon uporablja le redko.

Seminarsko nalogo povzela Lana Podpečan, 3.aKTMentorica seminarske naloge, Iris Merkač, prof.

Energetska samooskrba je pojem, s katerim opredeljujemo energetsko neodvisnost od drugih. Kot dober primer lahko vzamemo grški otok Tilos, ki je postal prvi samooskrbni otok v Sredozemlju po letu 2019. Glavni vir energije na otoku predstavljajo solarni paneli na sredini otoka in vetrne elektrarne. Lahko povzamemo, da predstavljata sončna in vetrna energija zanesljiv, trden, poceni in v celoti obnovljiv naravni vir električne energije. Tilos torej ne samo da je energetsko napreden, ponuja tudi energetsko rešitev za vse Sredozemlje. Tudi Orkneyjski otoki so eni izmed redkih otokov, ki so električno samooskrbni. V povprečju proizvedejo kar 130 % elektrike, ki jo potrebujejo. Otok je bogat z vetrom, zato so izkoriščene vetrne elektrarne. Leži na stičišču dveh morij, kar povzroča velike pretoke vode. Zato so postavili morske postaje z nameščeno turbino, ki jo seveda poganjajo morski tokovi. Tako so zelo zeleno izkoristili morsko energijo, ki je bila dolga leta necenjena.

Nekateri so še vedno prepričani, da lahko ljudje povzročimo, oz. povzročamo globalne spremembe. Prav zato so začele države iskati alternativne energetske vire, ki bi naj zmanjšali izpust CO2 , vendar so ti viri dokaj nezanesljivi.

Slika prikazuje graf rasti povprečne letne temperature ter rast CO2 v ozračju. Nekateri namreč domnevajo, da smo za vse spremembe na zemlji odgovorni ljudje, vendar smo iz do sedaj zbranih podatkov razbrali, da to ne drži. Rast temperature na grafu lahko pojasnimo prav z gibanjem Zemlje okoli edinega vira toplote in svetlobe v našem osončju. Sonce ima sončne pege, prav tako tirnica gibanja zemlje okoli sonca nikoli ni enaka. Iz vsega pridobljenega znanja lahko sklepamo na rast ogljikovega dioksida prav na račun rasti temperature, saj se pri višji temperaturi iz vode izloča več ogljikovega dioksida, kot pri nižji. Vemo namreč, da sonce pošilja na Zemljo svetlobno in toplotno valovanje, ki segreva oceane, kar privede do izločanja ogljikovega dioksida iz vode.

Graf prikazuje rast povprečne temperature in koncentracije CO2. Vir: Skepticalscience.com

»Tudi sam sem oseba, ki rada raziskuje na najrazličnejših naravoslovnih področjih, zanimam se tudi za astrofiziko. Kot mladi raziskovalec sem prišel do pretresljivega spoznanja in sicer, da človek le nima takšnega vpliva na segrevanje Zemlje, kot si mislimo.« V nadaljevanju lahko preberete Aleksandrovo razlago svoje trditve.

Aleksander je 2. poglavje seminarske naloge začel takole: »To poglavje bom začel z citatom Marka Twaina, ki pravi: Vsi govorijo o vremenu, nihče pa ne naredi ničesar. In nadaljuje.

Dijaka 3. letnika Aleksander Repnik in Lovro Pernat sta pri novem obveznem predmetu “aktivno državljanstvo” napisala seminarsko nalogo o alternativnih energetskih virih.

O alternativnih energetskih virih.

»Vsi govorijo o vremenu, nihče pa ne naredi ničesar«

Aleksander Breznik, 3.aKT

Elizabeta II., rojena kot Elizabeth Alexandra Mary, je bila kraljica Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske ter držav skupnosti narodov Commonwealth. Rodila se je v Londonu, 21. aprila 1926, kot prvi otrok vojvode Yorškega in vojvodinje Yorške, kasneje kralja Jurija VI. (George VI) in kraljice Elizabete. Kraljica Elizabeta II se je zasebno izobraževala doma. Njen oče je prevzel prestol po abdikaciji svoje brata, kralja Edvarda VIII leta 1936, kot naslednji prestolonaslednik. Kralj Edvard se je nameraval poročiti z Američanko, ki se je ločevala, zato je bilo to za Angleško cerkev popolnoma nesprejemljivo, njegova vladavina je trajala samo 326 dni ...

Kraljica Elizabeta II.

Blanka Dubravac in Danaja Petek, 3.bFT Mentorica: Koler Kozic, prof.

Ljudje opravljajo prostovoljno delo iz različnih razlogov. Nekateri želijo nuditi pomoč posameznikom v stiski, vračati organizaciji, od katere so v preteklosti sami prejemali pomoč, višati kakovost življenja v lokalni skupnosti ali spreminjati svet na bolje. Mnogi svoje delo radi opravljajo zato, ker ob tem osebnostno rastejo in pridobivajo neprecenljive izkušnje ...

Prostovoljstvo

Helena Šket, 2. aFT

Druga svetovna vojna je bila najobsežnejši in najdražji oborožen spopad v zgodovini. Začela se je 1. septembra 1939 in je trajala do 2. septembra 1945. Posledice druge svetovne vojne so bile katastrofalne, okoli 50 milijonov mrtvih, veliko število pogrešanih, ranjenih, porušena in bombandirana mesta ...

Žrtev malarije

Bolezni, zdravljenje in poskusi na ljudeh med drugo svetovno vojno

Življenje v dijaškem domu

Mentorica: Manja Tancer

Nina Šanca, 1.aKT

Prigode v dijaškem domu

Lucija Kristovič, 1. aKT

Valentinovadelavnica

Dijaški dom

Ekskurzije, ...

Kvizi

Cirila Fras, 2. aFT

Zgodovina masaže

Writen by: Anja Rošker, 3.aG Mentorica: Ema Ramot, prof.

HARM TO WILDLIFE Millions of animals are killed by plastics every year, from birds to fish to other marine organisms. Nearly 700 species, including endangered once, are known to have been affected by plastics. Nearly every species of seabird eats plastics.

MICROPLASTICS Microplastics are breaking down further into smaller and smaller pieces. Plastic microfibres, meanwhile, have been found in municipal drinking water systems and drifting through the air.

HOW PLASTICS MOVE AROUND THE WORLD Most of the plastic trash in the oceans, Earth's last sink, flows from land. Trash is also carried to sea by major rivers, which act so conveyor belts, picking up more and more trash as they move downstream. Once at sea, much of the plastic trash remains in coastal waters. But once caught up in ocean currents, it can be transported around the world.

Every year, about 8million tons of plastic waste escapes into the oceans from coastal nations. That`s the equivalent of setting five garbage bags full of trash on every foot of coastline around the world.

Half of all plastics ever manufactured have been made in the last 15 years.

Fun facts:

Plastic pollution has become one of the most pressing environmental issues, as rapidly increasing production of disposable plastic products overwhelms the world's ability to deal with them. Plastic pollution is most visible in developing Asian and African nations, where garbage collection systems are often inefficient or non-existent. But the developed world, especially in countries with low recycling rates, also has trouble properly collecting discarded plastics. Plastic trash has become so ubiquitous it has prompted efforts to write a global treaty negotiated by the United Nations.

Plastic pollution

Lucija Šeja, 3.aKTMentorica: Tanja Breznik, prof.

In my opinion I 100 % , without a doubt, disagree with the law. Women should absolutely be free to make that choice. Their bodies are theirs and not a political battleground/ battlefield. Female physique is not made for a mans glaze, we are owners of our own bodies and should not be shamed, forced or hated for our own opinion of clothing. This topic proves the point that women still have to fight for their basic rights in modern times. We are daughters of witches they couldn’t burn. We are here to express ourselves, not to satisfy men. Change starts with us

A life was taken because of a system men had set up. After the Islamic revolution in 1979 women’s rights became restricted, hijab was announced as mandatory and not listed as an option in some countries. Masha quickly became a symbol of rebellion and women empowerment all over the globe. Women should definitely be supporting women in these times of crisis.

The consequences of police brutality led to several protest just hours after her passing, including one where two female colleagues cut their hair in the front of the police department, bawling their eyes out hoping future generations of women won’t have to experience or suffer this monstrous, unhuman , despicable behaviour. Some even claim that the situation is very similar to George’s Floyd murder in the U.S.A , linking Iran protest to the black lives matter movement. Protestors demand change in the politic system.

Breaking news circled around social media and sparked a very serious debate about women being forced to wear hijabs in Iran. Reporters claimed that a woman named Masha Amini suffered a heart attack due to physical torture she witnessed from local authorities after being arrested. She was later on pronounced as dead. The cause of this atrocious and horrific abuse was her not wearing the hijab properly.

Should women in Iran be forced to wear hijabs to cover their hair?

Lana Kocjančič, 2.aKTMentorica: Tanja Breznik, prof.

In conclusion, I can say that artificial intelligence has certainly saved us time and made our work easier but we must be careful that the machines do not overtake and replace us.

On the other hand artificial intelligence causes a very serious problem which is unemployment. Because of automation people are no longer needed. Machines replaced them due to higher productivity,accuracy and fewer errors. Person can no longer make it through the month due to something he himself has created.

Artificial intelligence has a lot of advantages like multi-tasking and automation. Computers can work 24 hours per day without imperfections or errors. Machines decision-making is smarter and faster therefore, it consequently improves productivity. The usefulness of artificial intelligence is strongly represented in medicine. It is important for detecting diseases, determining prognosis and diagnosis and also predicting the outcome.

Technology is already an integral part of our everyday life and its importance is only growing. Our every day is changing but does it really changing for the better? Or is it disastrous for us in the long run?

Artificial intelligence has more benefits than drawbacks

Gaja Siničič Rodeš, 3.aKT Mentorica: Tanja Breznik, prof.

In conclusion, I think that the opinion on whether AI has more benefits or not is up to each person and their perspective and way of thinking. I personally can't decide if AI has more benefits or drawbacks. I think that it is useful but we should also be careful with it.

However, AI can also be dangerous. Robots can't possibly understand human emotions or their needs. That can lead to them not understanding a specific task and doing something entirely different. There is a theory among scientists that sometime in the future robots will be smarter than humans and will even have enough knowledge to control them. I don't think that this will happen in my lifetime but it's still a possibility. Artificial intelligence is taking over jobs that were previously occupied by people which means that the unemployment rate is rising. Additionally, AI is very expensive. It requires huge costs because it's a very complex machine. The installation, repairs, and software updates aren't cheap. It also doesn't improve over time because a machine will continue with the task it was programmed with unless a different command is given to it. Because of all of this I can also disagree with the statement.

I don't know whether I agree or disagree with the statement. I believe that artificial intelligence does have a lot of benefits like automation, enhanced customer service, business efficiency and continuity and the most important of them all: medical advances. AI helps doctors in the early diagnosis of diseases, such as breast cancer, which is something that can save and already has saved many lives. AI can also operate 24/7, unlike humans who can work for only a certain amount of time and need to rest. AI is able to perform repetitive tasks without stopping and without error while a human may get bored quickly and not perform at the top of their abilities and start making mistakes. If I look at it from that point of view, I could agree with the written statement.

Artificial intelligence is a wide-ranging branch of computer science concerned with building smart machines capable of performing tasks that typically require human intelligence. It has many advantages but also many disadvantages.

Artificial intelligence has more benefits than drawbacks

Nika Vute & Domen Jakl

Last time we were there, Nathan met the first year students for the first time this year and we were free to participate. We played a game about idioms. It went as follows: we sat in an order of however we were already sitting and each of us was given a sheet of paper and a pen. Each paper already had an idiom written on it and each person had to draw what the idiom said, however we envisioned it. When you were done with the drawing, you folded the paper in a way that the original sentence was not visible, but the drawing was. We passed the paper to the next person and they had to guess what idiom the drawing described. They wrote the new sentence down beneath the drawing and folded it the same way, only exposing the new sentence. The paper was then passed on again until we reached a full circle and ended with a sentence at the end. We then compared the last sentence with the original idiom on every paper and mostly just laughed about how it ended. At the end, Nathan revealed the meanings of every idiom and explained why it meant what it meant. We had a lot of fun and actually learned a few idioms and their true meanings.

We gather around once a month, although in recent years our schedule has been incompatible with Nathan’s, so we’ve met up less times in comparison to now or before we first arrived at this school. We chat about everyday stuff and how our day-to-day lives in Slovenia compare to his life in the US. There are tons of misconceptions about America that flew over our heads and we just accepted them as facts. The first few times we meet, we get to know one another and each other’s interests. Later on, we compare both countries and play some games and talk about topics that any of the parties can recommend.

The English club is a subject at our school where anyone who wishes to attend can do so. We speak to a native speaker, a man who moved from the US to Slovenia and has been living here for 12 the past years. His name is Nathan Dettweiler. A few years ago, his wife was also involved in the subject, but recently she hasn’t participated in any meetings.

English club

Tilen Mesarič, 4.aFT

Reisen. Das Wort, das Sie immer hören wollen. Ich bin eine Person, die sehr daran interessiert ist, verschiedene Teile der Welt zu erkunden, und ich liebe es. Bei Reisen um die Welt denken viele Menschen an exotische Länder oder berühmte Touristenorte, aber das ist nicht alles, was es zu sehen gibt. Es gibt noch viele andere schöne Gegenden auf der Welt, die bei Touristen nicht so bekannt sind, aber sie sind wunderschön. Seit ich ein kleiner Junge war, verbringen meine Familie und ich unsere Sommertage in Kroatien, aber jedes Jahr ist es ein anderes Ziel. Ich persönlich kann sagen, dass ich den größten Teil Kroatiens gesehen habe, sowie einen guten Teil von Bosnien und Herzegowina und Serbien. Und nicht zu vergessen mein eigenes Land. Ich kann sagen, dass ich nicht genug über Slowenien weiß. Die Regionen, über die ich am wenigsten weiß, sind Notranjska, Goriška und Südostslowenien. Im letzten Jahr bin ich auch zum ersten Mal ein Flugzeug geflogen. Diesen Sommer bin ich zum ersten Mal auf die griechische Insel Zakynthos geflogen. Ich war einen Monat lang für zwei Wochen im Rahmen eines Erasmus+ Praktikums in Irland und hatte eine tolle Zeit. Wahrscheinlich werde ich im Sommer nach Irland zurückkehren, aber es gibt noch andere Orte auf meiner Bucket Liste. Norwegen steht ganz oben auf der Liste der Länder, die ich besuchen möchte. Und es wird einen weiteren Flug nach Übersee geben. Das Leben ist voll von Entdeckungen und neuen Lebensabschnitten. Und mein Leben wird durch das Reisen erfüllt, wo man viele neue und schöne Dinge kennenlernt, aber am Ende ist es zu Hause immer am schönsten.

Iris Gašparič, 4.aFT

Reisen gibt uns die Möglichkeit, neue Dinge auszuprobieren und neue Menschen kennenzulernen. Auf Reisen lernt man andere Kulturen kennen. Aktivitäten wie Spazierengehen, Wandern und Skifahren an verschiedenen Orten können uns helfen, uns besser zu fühlen, fit zu bleiben und die Zeit in der Natur zu genießen. Reisen ist also gut für unsere körperliche und geistige Gesundheit. Meine Lieblingsreise war bisher Zypern im Juni 2022. Wir starteten unsere Reise von Maribor aus um 2 Uhr morgens. Nach vier Stunden kamen wir schließlich am Wiener Flughafen an, um unseren Flug nach Zypern anzutreten. Nach einem anderthalbstündigen Flug kamen wir in Paphos, Zypern, an. Dann fuhren wir mit einem Kleinbus nach Limassol, wo wir wohnten und unser Praktikum absolvierten. Auf Zypern haben wir in Apotheken gearbeitet, aber da es nicht viel Arbeit gab, haben wir viel Zeit am Strand und in Souvenirläden verbracht. Trotzdem zwei Wochen vergingen viel zu schnell und unser Praktikum war zu Ende. Da zwei Wochen nicht genug waren, würde ich gerne eines Tages nach Zypern zurückkehren. Ich weiß, dass eine solche Reise teuer ist, aber ich hoffe, dass ich sie mir in Zukunft leisten kann. Denn das ist meine Traumreise.

Mentorica: Romana Jenčič, prof.

Pri pouku nemščine smo v 4.aFT obravnavali temo potovanja (Reisen). Dijaki so napisali sestavek na temo Meine Reise nach . . .

Meine Reise nach . . .

Bis zu diesem Jahr habe ich nicht verstanden, wie der wichtigste Wert eines Menschen das Reisen sein kann. Ich habe mich immer gefragt, warum die Menschen so gerne reisen. In diesem Jahr haben sich meine Überzeugungen geändert. Im Juni hatte ich meine erste große Reise. Mit dem Flugzeug fliegen, mehr als 1000 km von zu Hause waren, keine Familie mit mir haben - all das war eine Premiere für mich. Die Reise hat ein Erasmus+-Projekt organisiert, um ein Auslandspraktikum in Zypern zu absolvieren. Wir waren 12 Tage lang dort. Wir lernten neue Kulturen, Speisen, Arbeits- und Lebensweisen und neue Menschen kennen. Die Menschen dort sind sehr freundlich, ihre Arbeitsweise ist langsam, aber sie sind wilde Fahrer. Ich habe viele neue Speisen, wie Sushi, griechische Essen und Garnelen probiert. Um sicherzustellen, dass wir nicht nur arbeiten haben, haben wir unsere Zeit genutzt für schwimmen im Meer, die Stadt zu erkunden und Ausflüge zu machen. Das Ereignis, das mir am meisten in Erinnerung geblieben ist, ist, wenn wir haben ein Ding im Meer gefunden und später herausfanden, dass es eine tote Seeschnecke warDas Ereignis, das mir am meisten in Erinnerung geblieben ist, ist, wenn wir haben ein Ding im Meer gefunden und später herausfanden, dass es eine tote Seeschnecke war.Wir lernen, damit wir reisen können, und dann reisen wir, um etwas zu lernen. Die Reisen sind super und ich kann meine nächste Reise nächstes Jahr nach London kaum erwarten.

Kaja Čuk, 4.aFT

Masha Prigl, 4.aFT

Ich komme aus Slowenien. Das liegt in Mitteleuropa. Das Land ist von vielen schönen Ländern umgeben. Wir haben das Glück, dass wir mit dem Auto, dem Bus, dem Zug und auch mit dem Flugzeug oder dem Schiff in andere Länder reisen können.Ich war in Kroatien, ich war dort an der Küste. Ich war auch in Ungarn, um mir die Stadt Budapest anzusehen, die wunderschön ist. Ich war im Rahmen eines Erasmus+ Projekts auch für 14 Tage auf Zypern. Ich habe dort eine Apothekenpraxis. Wir hatten viel Freizeit, die wir damit verbrachten, die Stadt zu erkunden und die Uferpromenade zu genießen.Mein persönliches Lieblingsland ist Norwegen. Das ist meine Traumreise. Ich würde sie gern einmal besuchen. Ich bin fasziniert von der Natur dort. Außerdem möchte ich die Nordlichter, Pinguine und Fjorde sehen.Ich möchte in meinem Leben noch viel reisen. Bevor ich eine Familie gründe, möchte ich mit der Liebe meines Lebens die ganze Welt sehen.

Metoda Fras, 4.aFT

Ich bin Metoda und komme aus Bogojina. In Bogojina können Sie die berühmte Plečnik-Kirche und viele schöne touristische Bauernhöfe besichtigen. Während meiner Schulzeit bin ich in Schülerheim in Ruse, und an den Wochenenden komme ich nach Hause. In den Ferien fahren wir mit meiner Familie ans Meer in Kroatien, und wir verbringen viel Zeit in Bled bei meiner Tante. Da ich jedes Jahr nach Bled fahre, denke ich, dass ich es sehr gut kenne. Ich mag den Bleder See und die Burg auf dem Felsen sehr. Auch die Menschen sind sehr freundlich. Ich habe auch alle Nachbarländer besucht - Ungarn, Italien, Österreich und Kroatien. In Österreich besuche ich gerne das Einkaufszentrum, und im Winter mag ich besonders die Lichter in Wien zur Weihnachtszeit. Das Praktikum in Portugal, das mir die Schule vermittelt hat, hat mir sehr gut gefallen. Dort werden Sie viele freundliche und fröhliche Menschen treffen, die Ihnen gerne ihr Land zeigen und Ihnen helfen. Diese Reise war auch das erste Mal, dass ich mit einem Flugzeug geflogen bin. Ich möchte unbedingt nach Schweden reisen, weil mich die Umgebung, die Kultur und die Menschen dort faszinieren. Wenn ich eine Familie habe, möchte ich mit ihr viele Länder besuchen und neue Menschen kennen lernen, aber vorher möchte ich mein Heimatland Slowenien noch besser kennen lernen.

Sara Bedrač, 4.aFT

Ich habe das Gefühl, dass ich viel von der Welt gesehen habe, aber gleichzeitig nicht viel, denn die Welt ist sehr groß und ich möchte in meinem Leben so viel wie möglich sehen. Dieses Jahr waren meine Familie und ich in Spanien, in der Nähe von Barcelona, das für mich persönlich die schönste Stadt ist und alle meine Erwartungen übertroffen hat. Ich war schon in Italien, Österreich, Kroatien, wo wir jedes Jahr ans Meer fahren, und in Bosnien und Herzegowina. Meine Traumreise ist wahrscheinlich nach Schottland. Denn es gibt viel schöne Natur, viele alte Schlösser, ich mag schottisches Hochland, die Stadt Edinburgh und natürlich darf ich die Männer in Röcken oder Kilts nicht vergessen. Mein großer Wunsch ist es, auf eigene Faust zu reisen, denn ich denke, das ist der beste Weg, um sich selbst seine Unabhängigkeit zu beweisen, und ich denke, das ist die größte Herausforderung, der ich mich stellen und aus der ich viel lernen würde. Das Leben ist zu kurz, um nicht all die wunderbaren versteckten Ecken und großartigen Städte zu sehen. Deshalb hoffe ich, dass ich in jeder freien Minute an einen besseren Ort fliehen kann.

Žana Marie Florjan, Larisa Breznik, Anja Dvoršak, 2.aFT Mentorica: Mira Sovič, prof.

Žana Marie Florjan, Larisa Breznik, Anja Dvoršak, 2.aft Mentorica: Mira Sovič, prof.

Dežna kaplja ljubezni Ko hodim ob Dravi, razmišljam o tebi, šelestenje listov, tok Drave, nežen veter in boleč dež, vse me spominja nate. Zdaj te več ni, lase mi boža veter, ne ti. Ko si mi govoril „ljubim te“, si mi res pral možgane, zaradi tebe že celo leto celim svoje globoke rane. Vsaka kaplja, ki name pade, bolj in bolj boli. Moje srce še vedno po tebi hrepeni.

Marija Goričan, 2.aG

Suša. Vse je rjavo namesto zeleno. Listje pada z dreves, čeprav je šele poletje. Vode ni. Vedno so polni potoki, zdaj so suhi. Samoumevna je bila voda. Ne smemo več razmišljati tako. Vodo moramo ceniti. Vročina neznosna ne pojenja. Naenkrat pa so tu temni oblaki. Strela in grom udarita in ulije se dež.

Ljubezenski žarek Sije sonce, žarki posvetijo name. Jaz žarim in samo po tebi hrepenim. Rože se mi smejijo, dišijo in neskončno lepo cvetijo. Moja ljubezen do tebe, neskončna, ki sega v vse rožnate kraje. Zvečer zvezde posijejo na naju In midva pleševa v raju. Luna sveti, najina ljubezen je prava magija, vse skupaj veže ena sama velika čarovnija.

Živa Antonič, 4. aKTMentorica: Karmen Peršak, prof.

Vsak je tekel v svoji poti, dokler poti se nista srečali. Trčila sta skupaj s sunkom takim, da so se oblaki vstran zagnali. Presekal ji je pot zagnano, pri tem celo štalo zagnal. A ona se ni dala, bila je ta, ki se mu je lahko po robu postavila. Ni mu dovolila, da bi sam ravnal tako zagnano, a on ji ni dolžen ostal. Ni ji dovolil sunkovitih dejanj, ni ji dovolil, da vedno zmaga, vendar se vseeno nista poklala. Skupaj sta naslikala lepoto narave, ko ogenj se je v vodo zagnal, lepota, ki še je svet ni videl. Vendar nato jo je izdal. V navalu solz ga je skoraj zadušila, v navalu jeze krive jo je skoraj skoz' prežgal, nobeden ni nobenemu dolžen ostal, v navalu jeze sta se vkup prelila in na koncu oba v navalu pare izginila.

A on bil je kot ogenj, gnal se je čez drn in strn, ustavit, ga je nemogoče bilo. Zažgal je vse na poti svoji, ustavilo ga ni drevo ne hiša, ne kaj drugega, kar bi stalo mu na poti do neba. Podkurila ga je lahko že narobe izrečena beseda, ali dejanje napačno zaigrano. Lahko je miroval, nikomur škodoval, le zagona mu nisi smel dat. A če predaleč si ga pognal, zasijal ni v zubljih krvavih, zažarel je v zubljih plavih in podavil vse, kar se mu ni odstavilo s poti.

Para Bila je tako kot voda, mogočna in ponosna v svojem toku, ustavil je ni ne breg ne drevo, ki padlo je na njeno pot. Prilagajala se je na strugo dano in prodrla čez, kadar so jo omejevali preveč. Ni dovolila roki človeka, da bi preveč posegla v njen tempo, tekla je noč in dan, pa čeprav jo je umazal tok smeti in krvi, ki zlil se je k njej. Prodirala je naprej do cilja danega, ni bilo važno, da je morala kdaj s poti zaviti, vedno prišla je tja, kamor je želela. Ni bilo stvari, ki bi ji preprečila bit to, kar si želi.

Andreja Pungartnik, 3. aFT

VERZI

Sama grem po poti, ki neznano me vodi. Ko si ti ob meni, moj cilj je jasen.

Otroško srce, igrivo in radostno. Čas, ustavi se.

Resnica je vedno to, kar oči ti povedo. Zaupaj v to!

Zima in sneži, snežinke padajo z neba. Minljiva sreča.

Že dolgo nisem videl lepega dne. Že dolgo nisem videl bistre noči. A samo zato, ker v mojem srcu imam zaprte oči.

Večer življenja se nam daleč zdi, a kdo vedel bi. Morda že jutrišnji dan te prehiti.

LJUBITI. Za nekatere strast in navezanost. Za druge pa le glagol.

Zlomljeno srce otroške domišljije. Prepusti mi sanje.

Mračno vesolje, minljiva žalost. Sam si v sanjah.

Srce je srečno, vesela je mladost. Tečem za metuljem.

Nadaljuj...

Aleksander Repnik, 3. aKT

Drage dijakinje in dijaki, vabimo vas, da dokončate srhljivo zgodbo Aleksandra Repnika. Prepustite se domišljiji. Komisija v sestavi Aleksander Repnik, Aleksander Breznik in Tatjana Štok Plej bo izbrala najboljšo zgodbo in jo nagradila. Nagrada bo športni pripomoček.Zgodbe pošljite na mail tatjana.stok@gimnazija-ruse.si (nagradni natečaj) do 1. 4 2023.

NADALJUJ ZGODBO – NAGRADNI NATEČAJ

Pogledal sem okoli sebe. Zmrazilo me je. Po temni sobi je zavlekel hladen pihljaj zraka. »Kako sem prišel sem?« sem se spraševal. Nenadoma se je začela povečevati bolečina v glavi, v praznem temnem prostoru sem zaslišal ne nedolžno škripanje desk ter šumenje listov. Nenadoma mi je močno začelo doneti v ušesu. Komaj takrat sem se zavedal, da ležim na postelji, ki se je zdela zelo udobna. Z roko sem podrsal po odeji in nenadoma začutil kocine po rokah. To ni bila navadna odeja. Začel mi je naraščati srčni utrip. Doletelo me je rahlo olajšanje, ko sem na postelji začutil predmet podoben svetilki. Prijel sem jo v roko in šele takrat začutil, da je bila zelo lepljiva. Prižgal sem jo brez obotavljanja. Posvetil sem na posteljo in v tistem trenutku mi je adrenalin ponorel. Zagledal sem namreč, da ležim pokrit s človeško kožo in da v rokah držim krvavo svetilko. Zajela me je takšna panika, da nisem mogel premakniti telesa, niti spustiti kakšnega zvoka. Ko sem od strahu začel svetiti po sobi, sem se začel zavedati, v kako slabi situaciji sem. Pred seboj sem ugledal na tisoče človeških kosti, ki so bile obešene po vseh stenah. »To ni resnično, to ni resnično, vse je v moji glavi, zagotovo si vse le domišljam,« je odmevalo v moji glavi. Zaslišal sem zvok, ki je prihajal iz kota sobe, s tresočo roko sem posvetil tja. Šok! Zagledal sem bitje, kot ga še nikoli v svojem kratkem življenju nisem uzrl. Bilo je veliko vsaj za dva človeka in pol, z vitkimi črnimi okončinami, mešanico med lovkami in rokami. Bitje je bilo brez obraza, imelo je le srhljiv nasmešek z ostrimi zobmi, ki so zrli naravnost vame!

Marija Goričan, 2. aG

Če ste oboževalec fantazijskih knjig, vam v branje priporočam zbirko knjig Percy Jackson. Zanimala bo tiste, ki imajo radi grško mitologijo. Tudi če ste že gledali filme Percy Jackson, vam zagotavljam, da so knjige veliko boljše. Ne bo vam žal. Sama sem pogledala filme, ampak me je knjiga čisto presenetila, saj se niti prvi del ni končal enako kot film. Drugi del pa je poponoma drugačen. Pri večini filmov, ki so posneti po knjigah, spremenijo toliko pomembnih dogodkov, da niti ne moremo reči, da je zgodba še ista. Marsikatero knjige je boljše brati v angleščini, npr. Percy Jackson, saj imajo nekatere besede drugi pomen, ki se s prevodom v slovenščino pomensko izgubi. Res pa je, da so prevodi nekaterih knjig zelo dobri.

Če imate radi ljubezenske romane, priporočam pisateljico Julie Garwood. Dobre ljubezenske romane pišeta tudi JoJo Moyes in Maya Banks. Če ne veste, JoJo Moyes je napisala trilogijo Ob tebi, Brez tebe in Samo jaz, po prvem delu (Ob tebi) je posnet tudi film. Sama ga nisem želela pogledati, saj si rada sama predstavljam osebe in dogodke iz knjige.

»Kdor ne bere, živi samo eno življenje, tisti, ki beremo, pa živimo 1000 življenj.« Zgodbe nam širijo domišljijo. Vsak bere zvrst, ki ga navdušuje, saj branje ne sme biti napor. Če je knjiga zanimiva, jo bereš z lahkoto.

Bralni namig

Dijakinja 2. aKT Vanesa Žerdin se je lotila pisanja knjige. V "pokušino" nam je posredovala nekaj poglavij iz svoje knjige ...

KNJIGA

Astrologinja: Vanesa Kovač, 4.aG

HOROSKOP

Vse prispevke zapisal: Aleksander Breznik, 3. aKT

Mike - piščanec brez glave

Mike, piščanec brez glave, je živel 18 mesecev po tem, ko so mu odrezali glavo. Po izgubi svoje glave je dosegel nacionalno slavo vse do svoje smrti 17. marca 1947. V Fruiti v Koloradu vsako leto maja poteka dan Mika, piščanca brez glave ...

»Fant v škatli« je neznana žrtev umora. Gre za 3 do 7 let starega dečka, čigar golo, pretepeno truplo je bilo najdeno 25. februarja 1957 v Philadelphij, v Pensilvaniji. Zdelo se je, da je bil umit, sveže urejen, s frizuro in postriženimi nohti, bil pa je tudi hudo pretepen in podhranjen ...

Boy in the box

Anna Elisabeth Michel

Anna Elisabeth Michel je bila nemško dekle, ki je pred smrtjo pretrpela pekel. Prestala je namreč kar 67 katoliških obredov eksorcizma. Vzrok njene smrti je bila podhranjenost ...

Benningtonov trikotnik

»Benningtonov trikotnik« je izraz, ki si ga je leta 1992 med javno radijsko oddajo skoval pisatelj iz Nove Anglije Joseph A. Citro, da bi označil območje jugozahodnega Vermonta, znotraj katerega je med letoma 1945 in 1950 izginilo veliko ljudi ...

Pandemija gripe iz leta 1918, imenovana tudi španska gripa ali velika epidemija gripe, je bila izjemno smrtonosna svetovna pandemija gripe, ki jo je povzročil virus influence A H1N1. Prvi dokumentirani primer je bil marca 1918 ...

Španska gripa

UREDNIK: Tatjana Štok PlejSOUREDNIKI: Lana Podpečan

"šola, kjer so tudi sivine barvne"

GSŠKF Ruše

Title 1

HABITUS 5

More creations to inspire you

Transcript

HABITUS

GSŠKF RušeŠolska ulica 162342 Ruše