HABITUS 3

Glasilo

FARMACIJA

JEZERNIK

V začetku septembra je odpotovala v Brago na Portugalsko največja skupina dijakov doslej. Prakso v tamkajšnji lekarni je opravljalo 12 farmacevtskih tehnikov, z izzivi portugalskega laboratorija pa sta se soočili dve dijakinji kemijskega tehnika.

Kaj so dijaki povedali o praksi?

Sara Matjašec, farmacevtski tehnik:

Mobilnost si bom najbolj zapomnila po novih prijateljih in ljudeh, ki sem jih tam spoznala, po sončni Bragi, po lekarni Alvim, kjer sem opravljala prakso, po izletu v Lizbono, Viana do Castelo ter Fatimo, po gostoljubnih in zelo prijaznih gostiteljih – tako v hotelu, kot v BragaMob ekipi, po Portugalcih samih, ki so nas z izredno velikim veseljem sprejeli v njihovo deželo ter bili prilagodljivi in strpni tudi glede jezika; po privlačnih natakarjih, po zabavnih vožnjah do lekarne pa nazaj z našimi prevozniki iz BragaMob team, po zanimivih večerih s fanti iz Slovenije, po zelo nizkih cenah v trgovinah ter navsezadnje tudi po piščancu in rižu, ki ga na Portugalskem zagotovo ni manjkalo. Naučila sem se načina dela v portugalskih lekarnah, tudi nekaj portugalskih besed in da se delo da opraviti tudi, če ga opravljaš bolj na »easy«, kot to delajo Portugalci. Imela sem možnost izpopolniti svoje znanje angleščine in način sporazumevanja z ljudmi, ki govorijo samo portugalski jezik. Sedaj lahko primerjam delo v lekarni v Sloveniji ter na Portugalskem. Delo je v Sloveniji veliko bolj organizirano – zdravila se zlagajo po datumih in ločeno (primer: narkotiki v posebni omari), sprejem pošiljke zdravil se naredi takoj, na Portugalskem je v lekarnah veliko kozmetike, kar je pri nas moč zaslediti v drogerijah in ne toliko v lekarnah. V Sloveniji se veliko bolj loči delo magistra farmacije in farmacevtskega tehnika kot na Portugalskem. Presenečena sem bila, ko sem v lekarni na polici zasledila testenine, ko sem videla količino stvari za dojenčke in da je njihova magistralna receptura veliko manj »organizirana« in pospravljena kot v Sloveniji.

Nasploh so me presenetile nizke cene in prijaznost Portugalcev. Prvič v življenju sem letela z letalom, poskusila njihove sladice in stala v Atlantskem oceanu. Nisem pričakovala, da bom tam srečala Slovence in da bo hrana tako sladka. Vedno sem si želela videti Lizbono, obalo Atlantskega oceana in izkusiti Erasmus+ mobilnost. Mobilnost je vplivala na mojo samozavest in samostojnost, saj si želim v poletju sama s prijatelji potovati kam v tujino; kar si prej ne bi upala. Pomembno mi je bilo, da sem lahko to izkušnjo delila s prijatelji, saj brez njih zagotovo ne bi bilo enako. Spoznala sem tudi, da niti čas, v katerem živimo, ne more pokvariti vzdušja, če si obkrožen z ljudmi, s katerimi ti je lepo.

Erasmus+ - FACT

Naš projekt pa je odmeval tudi v lokalnem okolju, o aktivnostih v prvem letu izvajanja projekta je poročal Radio Maribor:

Erasmus+ projekt "Kritično do alternativnih dejstev"

Na Gimnaziji in srednji kemijski šoli Ruše izvajajo projekt, kjer se pogovarjajo o lažnih novicah in propagandi

Februarja letos so dijaki Gimnazije in srednje kemijske šole Ruše aktivno sodelovali v zanimivih in poučnih interaktivnih delavnicah v projektu "Kritično do alternatvnih dejstev".

1. april 2021 ob 07:42
Ruše, Maribor - Radio Maribor

Osrednja tema Erasmus+ projekta, z naslovom "Kritično do alternativnih dejstev", so lažne novice ter propaganda nekoč in danes. Pomembno je poznavanje razlogov za širjenje lažnih novic in propagande, razvijanje zmožnosti prepoznavanja elementov propagande in manipulacije v novicah in na plakatih.

Februarja letos so dijaki Gimnazije in srednje kemijske šole Ruše aktivno sodelovali v zanimivih in poučnih interaktivnih delavnicah v omenjenem projektu. Več, Ema Ramot, koordinatorica Erasmus+ projekta na omenjeni srednji šoli: "S projektom želimo mlade spodbuditi k razmišljanju, k iskanju viru informacij, ki so zanesljivi. Zanima nas tudi propaganda med drugo svetovno vojno in danes ter vse vzporednice, ki jih lahko potegnemo v obeh časovnih obdobjih. Poleg teh ciljev pa se nam zdi pomembno tudi, da dijakom omogočamo pridobivanje spretnosti kot so zapuščanje varnega mehurčka doma, kreativnost, prilagajanje v družini in pa komunikacija v tujem jeziku."

Projektni tim Gimnazije in srednje kemijske šole Ruše sestavljajo koordinatorica programa Ema Ramot in članice tima Branka Ribič, Darja Pahor in Darka Tancer Kajnih. V projekt so vključeni dijaki gimnazijskega programa. Ema Finžgar, ena izmed vključenih dijakinj v ta projekt razmišlja tole: "Osebno je bilo zelo zanimivo, s Poljaki smo se res dobro razumeli. Domotožja skoraj ni bilo. Tudi delavnice o propagandi in manipulaciji so bile zanimive. Nekako so ti odprle oči. Začela sem verjeti, da ne smeš verjeti vsemu kar vidiš in slišiš. Potrebno je najti več podobnih novic in si ustvariti svoje mišljenje."

Energetski viri v prihodnosti, predvsem čisti energetski viri, so ena najpomembnejših tematik oz. problematik v celotnem svetu ne samo v EU in Sloveniji. Spreobrnitev v čistejše načine pridobivanja energije se mora zgoditi čim prej in menim, da bi bilo to najlažje in najhitreje na način, da bi se delalo na regionalnem nivoju, ker se regije med seboj razlikujejo predvsem po naravnih in družbenih in s tem se razlikujejo tudi načini pridobivanja energije. Primer dobre prakse je majhno mesto v Avstriji, blizu Slovenije po imenu Güssing, kjer se je celotna, zelo pogozdena regija, ki se je ogrevala s kurilnim oljem in premogom (fosilna goriva), spreobrnila v zelo uspešno, zeleno energijo. Svoje velike površine gozdov izkoriščajo za izdelavo lesne biomase. Menim, da bi tak pristop bil uspešen tudi v Sloveniji, ki ima veliko gozdov. Hkrati sem mnenja, da se ni pametno zanašati le na en način pridobivanja energije, kot so zadnje čase zelo popularne vetrne elektrarne, ki se čez čas obrabijo in jih je potrebno zavreči. To pa ni najprijazneje naravi. Prav tako pa mislim, da v Sloveniji ni veliko območij, kjer bi bile primerne za postavitev vetrnih elektrarn, ker nimamo stalnih vetrov. Burja na Primorskem, ki doseže velike hitrosti, je velikokrat premočna in lahko vetrnice polomi. Vsekakor pa to ne pomeni, da ostanemo samo pri dveh vetrnicah. Prav tako so za naravo škodljive baterije za električne avtomobile, ki jih imamo za naravi zelo prijazne. Slovenija ima prav tako dovolj ur sončnega obsevanja, da bi lahko bolje izkoristili sončno energijo, in postavili več sončnih elektrarn, kar velja za celotno Sredozemlje. Kot že povedano, je Slovenija zaradi velike površine gozdov primerna za pridobivanje energije na biomaso. Slovenija bo prav tako morala nadomestiti električno energijo, ki nam jo zagotavlja jedrska elektrarna v Krškem. Moje mnenje je, da bi lahko postavili novo jedrsko elektrarno, ki je vsekakor čist način pridobivanja energije. Regionalen razvoj pridobivanja čiste električne energije bi se moral prenesti na celotno Evropsko unijo. Južna Evropa je primerna za pridobivanje sončne energije, Zahodna Evropa je zaradi velikega plimovanja primerna za pridobivanja energije s pomočjo valovanja in plimovanja. Severna Evropa je primerna za pridobivanje hidroenergije, zaradi primernega rečnega režima rek.

https://www.gimnazija-ruse.si/category/projekti/podjetnost-v-gimnaziji/

Ribniško Pohorje

Jezernik

(poustvarjanje)

Zgodba o Jezerniku

(spremenjen konec)

Začela se je nevihta, Jezernik pove Frančku naj hitro gre domov, predtem pa naj vzame

rogove od volov in jih položi v božji kot. Franček prispe domov in stori kar mu je Jezernik

rekel. Rogovi od volov so se spremenili v zlate cekine, trenutek za tem se vrata na široko

odprejo in pred Frančkom in njegovo mamo sta bili gospa Hudovolna in njena hčer Rozalika.

Prišli sta, ker se jima je grad uničil zaradi nevihte. Gospa Hudovolna je zahtevala od Frančka

in njegove mame kočo, ker še nista plačala najemnine. Franček vrže cekine v njo, ker pa je

gospa Hudovolna skopuška jih je takoj pobrala.

Medtem, ko je gospa Hudovolna pobirala cekine se je prikazal Jezernik, želel jo je odvleči do

jezera ampak je zgrabil napačno žensko in jo vrgel v jezero. Žensko, ki je ugrabil je bila

Rozalika. Franček je tekel za nima, ampak je bil prepozen preden je prišel do tja, sta Rozalika

in Jezernik izginila. Minilo je že teden dni od tragičnega dogodka, gospa Hudovolna je postala

še bolj nesramna kot prej, čeprav se je videlo da je potrta. Enako je veljalo za Frančka zamotil

se je skoraj z vsem, da nebi pokazal svoje ranljivosti, ampak zaradi tega je pustil v skrbeh

njegovo mamo kateri se je stanje poslabšalo tako zelo, da ji nič več ni pomagalo in čez nekaj

dni je umrla. Franček ni več mogel prenašati občutek praznine, zato se je odločil, da bo

zapustil ta kraj in se preselil v novega, kjer bo lahko začel novo življenje.

Nelly Mesner, 2.bft

Nelly Mesner, 2.bft

ZAČARANI GRAD

Pred davnimi časi je v Rušah stal začaran grad. V njem je vladal zloben kralj Karl. Imel je hčer z imenom Genovefa. Zelo dobro se je razumela s svojo mačeho. Princesa se je zaljubila v kmeta Erika. Bližal se je dan njene poroke, kajti oče ji je iskal bogatega ženina. Njen oče Karl je na grad pripeljal tri bogate prince: princa Gargamela, princa Rafaela in princa Donatella, ki je bil v princa preoblečen kmet Erik. Erik je princeso poznal že od malih nog, saj je že kot deček delal pri kralju. Skozi leta sta se navezala drug na drugega in kralju to ni bilo niti najmanj všeč. Na vsak način ju je hotel ločiti, vendar sta se kljub temu na skrivaj dobivala, kar je omogočila njena dobrosrčna mačeha.

Kralj je vsakemu princu postavil tri vprašanja o princesi Genovefi. Vprašanja, ki jih je zastavil so bila:

»Katera je Genovefina najljubša barva?

Katera je njena najljubša roža?

Kateri je njen najljubši prostor v gradu?«

Najbolj samozavesten je bil princ Gargamel, ki je prvi dan na vprašanja odgovoril tako:

»Njena najljubša barva je rdeča, njena najljubša roža je lilija, prostor v gradu pa kraljeva kuhinja.«

Drugi dan so sledili odgovori princa Rafaela:

»Njena najljubša barva je zelena, njena najljubša roža je vrtnica, njen najljubši prostor v gradu pa grajski stolp.«

Zadnji dan je na vrsto prišel še Erik, ki je na vprašanja odgovoril takole:

»Njena najljubša barva je rdeča, ker jo spominja na mamino ljubezen. Njena najljubša roža je vrtnica, ker jo spominja na vonj njene matere. Njen najljubši prostor v gradu je vrt, saj je tam veliko živali in rož in se lahko tam sprosti, kadar je pod stresom.«

Kralj je posumil, da je to kmet Erik, zato je s princem Gargamelom sklenil kupčijo. Dogovorila sta se, da bo Gargamel zasledoval princa Donatella in se prepričal, da je res to, za kar se izdaja. Po nekaj dneh je Gargamel zasačil Genovefo in Donatella na grajskem vrtu. Vendar pa Donatello ni bil Donatello. Bil je kmet Erik, delavec v palači njegovega veličanstva. To informacijo je takoj prenesel kralju. Ta mu je naročil: »Če kmeta Erika do polnoči pošlješ rakom žvižgat, bo roka princese Genovefe tvoja.« Gargamel se je takoj lotil naloge. Pri tem mu je pomagal njegov zvesti maček Azrael. Lotila sta se priprave strupa. Strup je bil nared pet minut pred polnočjo. V strup je namočil konico puščice. Odpravil se je v najvišji stolp gradu. Napel je lok in izstrelil puščico. Kmeta Erika je zadel naravnost v kmečko srce. Eric se je zgrudil na tla. Princesa Genovefa je pokleknila k njemu. Začela je klicati na pomoč. Iz hleva je pritekel princ Rafaelo in ko je videl, kaj se dogaja je nemudoma stekel po princesino mačeho. Ta je prišla na vrt in videla svojo pastorko objokavati ljubljenega Erika. Takoj je vedela, kaj narediti. Odpeljala ju je do vaške čarovnice Grizelde. Ta se je nemudoma lotila dela. Zdrobila je vrtnico in jo zmešala s čarobnim napitkom. Ko ga je spil, se je nemudoma prebudil. Vsi so bili izredno veseli. Princesa je bila tako vesela, da je v veselju Erika strastno poljubila.

Tistega popoldneva so se odločili, da je vladavina kralja Karla trajala dovolj dolgo. Čarovnica Grizelda jim je dala napoj, ki bo kralja spremenil v žabca. Napoj so kralju ponudili pri kosilu. Kralj ga je nič hudega sluteč spil in se pri jedilni mizi spremenil v žabca. Princ Gargamel je bil zgrožen in v strahu, da bi ga odkrili, zato je pobegnil nazaj v svoje kraljestvo.

Princesa Genovefa in kmet Erik sta se poročila in z mačeho, ki je bila v resnici Erikova mati živela do konca svojih dni.

Tam, kjer je včasih stal grad, danes stoji Gimnazija in srednja šola za kemijo in farmacijo Ruše in če pozorno poslušaš, lahko še vedno slišiš zgodbo o princesi Genovefi in kmetu Eriku.

Lana, Staša, Jasna, Pia in Alin, 1.akt

Mentorica: Metka Volmajer, prof.

Kako se novinci (prvi letniki) počutijo v novem domu?

V dijaškem domu se počutim domače. Imam cimro s katero se odlično razumem, veliko prijateljev in zelo prijazne vzgojitelje. V dijaškem domu si med seboj vsi pomagamo, kar privede do boljšega uspeha v šoli. Tudi starejši dijaki so nas lepo sprejeli in so nam ves čas v oporo. Med prostim časom se družimo s prijatelji in se zabavamo, s tem pa odmislimo na šolo, tudi domotožje nam ni poznano. Naši kuharji nam pripravljajo okusne obroke, ki nam dajo energijo za učenje in številne sprehode po Rušah.

Lana Kerčmar, 3. vzgojna skupina

V dijaškem domu se imamo zelo lepo, saj so vzgojitelji zelo prijazni, kuharji in kuharice pa nam vsak dan pripravijo odlično kosilo, večerjo in zajtrk.

V dijaškem domu se tudi družimo, se skupaj učimo, hodimo na razne športne aktivnosti. In včasih se nam porodi kakšna zamisel, ki se drugim zdi preveč otročja, neumna, ali pa tudi letom neprimerna.

Cirila Fras, 3. vzgojna skupina

Dijaški dom je, kot moj drugi dom. Spoznala sem polno novih prijateljev in prijaznih vzgojiteljic, ki za nas zelo skrbijo.

V dijaškem domu sem tudi spoznala, da se lažje učim, saj si med seboj pomagamo in pridobivamo zelo lepe ocene. Hrana v dijaškem domu mi je pa zelo dobra , zato se lahko zahvalim kuharjem in kuharici.

Larisa Breznik, 1. vzgojna skupina

Življenje v dijaškem domu ima veliko prednosti, ki izboljšajo izkušnje. Te prednosti so podaljšano druženje s prijatelji, spoznavanje višjih letnikov, ki nam svetujejo pri šolskih obveznostih, prijazni vzgojitelji, ki so nam vedno pripravljeni pomagati, ter podaljšane ure spanja, saj se nam ni treba voziti od doma.

David Jurgec, 4. vzgojna skupina

Življenje v dijaškem domu je zelo super. Spoznamo lahko višje letnike, ki nam pomagajo in svetujejo glede šole. Lahko dalj časa spimo, saj se ne rabimo vozit, več se lahko družimo s prijatelji in raziskujemo okolico šole. Všeč pa mi je tudi, da so vzgojitelji zelo prijazni.

Gal Mesarič, 4. vzgojna skupina

Kevin und Steve waren gute Freunde. Die beiden hatten viele gemeinsame Hobbies, aber am liebsten hatten sie Wanderrungen durch den Wald. Eines Morgens wollten die beiden eine neue Route ausprobieren. Es war nicht weit von ihren üblichen Routen entfernt, also haben sie niemandem gesagt, wohin sie gehen. Um 08.00 Uhr sind sie losgegangen. Die Route war etwas überwachsen, aber das machte ihnen nichts aus. Als sie tiefer in den Wald kamen, wurde die Route immer dichter überwachsener.

Weil sie die Route nicht mehr sehen konnten haben sie einen Umweg genommen, der aber tiefer in den Wald führte. Aber weil der Umweg länger war, hatten sie nicht genug Zeit und es begann dunkel zu werden. Aber sie waren dafür vorbereitet. Sie haben ein Zelt aufgeschlagen und ein Feuer gemacht. Weil sie wussten, dass die Route lang wird, haben sie auch Essen und Trinken mitgenommen, also war das kein Problem. Es war schon spät, also haben sie sich schlafen gelegt. Drei Stunden später hat sie ein lautes Brüllen geweckt. Sie sind beide nach draußen getreten um zu sehen was die Quelle war. Doch als sie sahen haben sie sich in die Hosen geschissen. Da stand es. Es sah wie ein großer haariger Mann aus. Er hatte Haare über seinen ganzen Körper, riesige Arme und Beine, und was am meisten herausgestanden hat, waren seine glühenden roten Augen. Obwohl sie nicht viel erkannt haben, wussten sie eines, es war kein Mensch. Als das ¨Ding¨ noch einmal brüllte, ergriffen sie ihre Gelegenheit und rannten wie schnell sie nur konnten. Obwohl das Monster groß war, war es nicht sehr schnell. Doch was sie nicht wussten war, dass das Monster sie nur ermüden wollte. Voller Adrenalin merkten sie nicht, wie müde sie schon sind. Plötzlich stolpert Steve und steckt fest. Kevin wollte ihm helfen, doch Steve schrie:

¨Lauf, lauf du Idiot, rette dich¨.

Als Kevin das Monster sah rannte er wieder los. Nach Stunden von Rennen hat er wieder den Weg gefunden. Er war glücklich, er war wieder sicher, jedoch zum welchen Preis. Sein bester Freund ist wahrscheinlich tot. Er fang an zu weinen, doch das konnte er nicht lange. Auf einmal hat ihn das Monster gefangen. Es hat ihn zurück in sein Versteck geschleppt, wo er Steves Körper gesehen hat, bevor er auch starb.

Die Familien haben die beiden verschollen gemeldet, jedoch das einzige, das sie gefunden haben, war Kevins Schuh, den er verloren hat, als das Monster ihn geschnappt hat.

https://docs.google.com/forms/d/1bk4C6ynK9QXNsOQWWrNKJxl4mHEoSqDslNX_GrEjQOI/edit?usp=sharing_eil_dm&ts=61ff9517

https://docs.google.com/forms/d/1hpF-6J7K7G_meLEPV99OXRrI3MmfxHjhD5mSRNcFcdQ/edit?usp=sharing_eil_dm&ts=61ff94ed

https://docs.google.com/forms/d/1FdU1eUooiN9j76UzVN7hbt-J9TBzGVTqO3bZWVRE_2U/edit?usp=sharing_eil_dm&ts=61ff94b3

Kaja Čuk, 3.aft

LETO 2022 – TARTINIJEVO LETO

Prvi letniki so oblikovali kartice, kazala, mape, darilne vrečke, kakršne bi lahko uporabili kadar podarimo knjigo, material za ustvarjalnost; ob kulturnem prazniku ali kar tako, ...

Mentorica: Tjaša Gselman, prof.

Jasna Džaferović, 1. aft

Cerkvenjak, 21. 9. 2021

Dragi Mir!

Verjetno se sprašuješ, zakaj sem se odločila, da ti napišem pismo. No, tudi sama še ne vem. Pisanje mi ne gre ravno najbolje od rok, vendar sem ob tvojem dnevu želela narediti nekaj prav posebnega.

Kot veš, veliko pomeniš ljudem po celem svetu, nekateri si sploh ne predstavljamo življenja brez tvoje prisotnosti. Ohranjanje tebe v mislih vsakega človeka pomaga pri doseganju ciljev v našem življenju in brez tebe napredek ni mogoč. Nisi pa nujen le za napredek v življenju, ampak tudi za dobro zdravje. Če si ustvarimo mirno okolje, bomo zdravi, pa tudi delo bo potekalo nemoteno.

Pomagaš nam tudi pri preprečevanju nasilja. Kadar koli se je v kateri koli državi zgodila vojna, smo težave poskušali rešiti s tvojo pomočjo. Dandanes ohranjanje tvoje prisotnosti ni lahka naloga, saj ljudje nove generacije verjamejo v nasilje. Vojna vedno prinaša uničenje v življenju. Nihče ne more biti srečen zaradi nasilja. Pogosto se nam zdi, da zaradi pomanjkanja tebe ne moremo funkcionirati.

Varnosti in sreče, ki nam ju zagotavljaš, se nekateri sploh ne zavedamo, dokler ne pride do situacije, ko nam tvoje prisotnosti primanjkuje. Zato te prosim, da me nikoli ne zapustiš in da obiščeš druge, ki te verjetno bolj potrebujejo. Si resničnostna različica sreče »do konca svojih dni«. Vsak bi moral biti resnično srečen v svojem življenju. Si veselje, najpreprostejši užitek, ki ga lahko imam, a tudi najdragocenejša stvar, ki je ne smem nikoli izgubiti. Živeti s teboj pomeni živeti brez strahu pred vsem, strahu pred izgubo družine, prijateljev, strahom pred kršenjem človekovih pravic in dostojanstva.

Kakšen pa bi bil svet brez tebe? No, to si je res težko predstavljati, že samo razmišljati o tem je težko. Najverjetneje bi se prebivalstvo sveta nenehno bojevalo in na tisoče ljudi bi umrlo. Trgovine ne bi bilo, zato bi države utrpele veliko gospodarsko izgubo. Vrnili bi se nazaj v zelo barbarski svet, kar bi bilo zelo slabo. Svet bi se zaustavil, življenje bi se nam vsem spremenilo za 360 stopinj.

Verjetno je veliko ljudi občutilo, da jim nisi stal ob strani oz. jim nisi zagotavljal svojih dobrot, ko so te najbolj potrebovali. Vsi si želimo tebe, vendar moramo tudi kdaj ukrepati in si zagotoviti tvojo prisotnost. Ne posegamo v nemire in jih namesto vtikanja vanje poskušamo rešiti na najbolj varen in učinkovit način. To bomo dosegli le z dobrim razumevanjem in komunikacijo ljudi med seboj. Za ohranjanje tebe v družbi in pri sebi je odgovoren vsak posameznik.

Hvala za tvojo dobrodušnost. Prosim te, da ostaneš v največji možni obliki z menoj, pa tudi z drugimi.

Lep pozdrav

Lara Lovrec, 2. aft

Mentorica: Tjaša Gselman, prof.

Križevci, 25 .9. 2021

Dragi moj Mir!

Ja, sedaj v času sodobne tehnologije, vseh vrst računalnikov, mobilnih telefonov in vseh ostalih računalniških pripomočkov ti pišem pismo. In ne, to ni navadno pismo, dragi moj, pišem ti ljubezensko pismo.

Mir, od tebe ne pričakujem veliko, ne pričakujem celega premoženja, novih stvari, novih oblek. Zakaj ne? Zato ker si najlepši dar, ki ga lahko dobim. Včasih odideš, vendar to ne pomeni, da se ne boš vrnil.

Priznam, da mi včasih ustreza, ko te ni. Ko sem na zabavi, mi nekakšen mir predstavljata hrup in gneča. Vem, da to ni prava oblika miru, ampak vem, da si z mano, saj se tako počutim. Ko sem osamljena, upam, da boš odšel, vendar si z mano. Mi s tem v tistem trenutku želiš kaj sporočiti? Kaj pa ko si te želim in po tebi hrepenim? Tudi to se mi je že zgodilo. Želela sem si te, a tebe ni bilo. To mi ni bilo všeč. Sam veš, da sem te najbolj potrebovala, ko zadeve doma niso bile povsem urejene. Prepirali smo se vsak dan. Si mi tudi s tem želel kaj sporočiti? Včasih ne razumem najbolj vsega, kar mi jih sporočaš. Prosim, bodi ob takih trenutkih bolj razumljiv.

Kljub vsemu sem lahko zelo hvaležna, da te imam in te poznam. Nekateri te nimajo, mogoče te sploh niso spoznali. Svet, v katerem živimo, je zelo zahrbten. Verjamem, da imaš zelo težko nalogo. Nekaj, kar zame lahko pomeni mir, je drugemu najhujša stvar, ki ga pesti v življenju. Upam, da boš nekoč samo ti zavladal svetu, pa če bo to čez eno, pet, deset ali pa celo več sto let.

Ne predstavljam si sveta brez tebe. Kaj bi se zgodilo? Bi sploh še živeli? Kakšni bi bili odnosi v družini in med prijatelji? Če samo pomislim, da se že, ko si med nami, pojavljajo konflikti in prepiri, si ne morem predstavljati, kako bi to izgledalo brez tebe. Daješ mi toplino, domačnost in sprejetost v ta svet. Brez tebe se na tem svetu ne bi počutila sprejeto. Obupavala bi nad življenjem in sanjala o boljšem svetu. Kako bo pa s tabo v prihodnje? Boš ostal med nami? Vem, da ljudje ne delamo dovolj za tvoj obstoj. Stremimo k nesoglasjem in konfliktom. A TI si močan in vztrajen. Nočeš nas zapustiti, ker se sam zavedaš, da bi s tem uničil ves svet, ampak nas počasi vseeno zapuščaš. Nekatere dele sveta si že zapustil. Za to smo ljudje krivi sami, sami si krojimo naš prihodnji svet. Kot pravijo, na mladih svet stoji. Ali je to res dovolj? Lahko temu res zaupamo? V sodobnih časih največ mladih svoje zatočišče pri tebi najde v alkoholu, prepovedanih substancah. Jim pomagaš? Ja, pri tem se sprostijo. Kljub temu pa te s tem odbijajo. Zakopljejo se v probleme, pri katerih ti več nisi prisoten. Se bomo lahko izkopali iz enega največjih problemov v zgodovini sveta iz epidemije Covid-19? Ne vemo, a s tabo nam bo verjetno uspelo.

Mogoče sem te res malo okarala, vendar to samo zato, da boš ostal pri meni. Popravil boš napake, tudi jaz jih bom poskušala. Vsi za enega, eden za vse. Če se bomo vsi držali tega, nam bo uspelo. Res upam, da me ne boš nikoli zapustil, saj si življenja brez tebe ne predstavljam.

Z ljubezenskimi pozdravi

tvoja Lana

Lana Kerčmar, 1. aft

Mentorica: Tjaša Gselman, prof.

Pod zvezdami, 21. 9. 2021

Dragi moj Mir!

Ležim zdaj tukaj, pred očmi se mi odpira morje zvezd. To nebo vidim jaz, vidi pa ga tudi veliko ljudi iz najrazličnejših delov sveta. Lahko slišim tiho petje čričkov in se sprašujem … Sprašujem, kako je tistim, ki namesto lepih umirjenih zvokov slišijo strele pušk, letenje granat iz topovskih glav, kričanje ubogih za preminulimi … Ne morem si predstavljati, nočem doživeti tega.

Ljudje te premalo spoštujemo, te ne cenimo. Pozabimo, kako je drugim, ki te iščejo, čakajo, ampak te nikoli ne dočakajo. Prosim te, pomagaj jim. Tarejo jih vojne, družbeni nemiri in veliko drugih stvari.

Vendar pa nisi samo to. Premalo ljudi se sicer tega zaveda, vendar nam tudi velikokrat primanjkuješ, a v čisto drugačnem smislu. Vsake toliko se mi ravnovesje v mislih tako poruši, da ne vidim izhoda. Ne vidim tiste luči, ki bi naj bila na koncu temnega hodnika. Takrat te pogrešam, takrat te iščem v prostoru brez sten, brez tal, izgubljena.

Vem, da si nekje. Iščem te kot ozvezdja na nebu. Vsake toliko kakšno najdem, spet naslednjič pa je nebo megleno.

Prosim, pridi in nam pomagaj.

Ubiram pot do tebe,

tvoja Zasanjana

Sanja Benko, 2. aft

Mentorica: Tjaša Gselman, prof.

Marlene Ivančič, 1. aft

Živa Antonič, 3. akt

Preživetje

1. Začetek apokalipse

Bilo je normalno jutro in kot po navadi se Marku ni dalo vstati. »Bip, bip, bip« se je začela oglašati budilka. Počasi, a vztrajno se njegova roka začela iztegovati proti budilki. Ugasnil jo je in brž padel v kratek, a njemu dragocen spanec. Ko se je prebudil, je pogledal uro in si zamrmral: »Zakaj ne more biti apokalipsa in bi lahko ostal ves dan doma namesto, da moram v šolo!« Počasi je vstal iz postelje. Z roko je potegnil po mizi in zmetal zvezke in ostale pripomočke v torbo. Počasi se je oblekel. Ko je prišel v kuhinjo, je na mizi že dišal sveže pečen rogljiček.

Po dobrem zajtrku in skodelici kave se je odpravil na pot do šole. Ko je vstopil na dvorišče, je z globokim vdihom zajel svež zrak iz okolice. Začel je hoditi po pločniku in med hojo opazoval okolico, ki jo je do tedaj že tako dobro poznal, da so ga noge že same nesle. Približeval se je vogalu, kjer mu je pot prekrižala mladenka. Mark ni bil pozoren na svojo hojo in tako sta se zaletela. Oba sta padla: »Oprosti, oprosti, moja krivda.« Počasi je pogledal okoli sebe in ugotovil, da je poleg njega prikupna mladenka. Pogledal je na uro, ki jo je imel na roki in ugotovil, da zamuja. Podal je roko mladenki in se ji predstavil. Še enkrat se ji je opravičil in stekel do šole.

Šolske ure so se vlekle iz minute v minuto in dan je postajal vse bolj počasen. Ob vsakem pogledu na uro se je kazalec premikal počasneje. Dan se je počasi začel prevešati v večer, ko se je Mark začel družiti s prijatelji na spletu. Vsi so se dobili na glasovnem pogovoru in začeli igrati videoigrice. Nenadoma pa se je v Markovo stanovanje razlegel zvok glasnega poka. Nemudoma je stekel k televiziji in prižgal poročila. »Mesta na jugu države je zajela nova bolezen, okužbe se hitro širijo. Osebe, ki so okužene, postajajo agresivne, napadalne in nečloveške.«

Po vsem mestu se je razlegel kaos, ljudje so bežali iz stavb in se poskušali rešiti. Stavbe so gorele, slišalo se je pokanje stekel in pištol, po mestu se je razlegal dim. Gorele so stavbe ter vozila, ljudje so vpili in se osorno vsak zase poskušali rešiti. Pooblačilo se je in na mesto se je spuščal mrak.

Mark je z odprtimi usti in strahom opazoval dogajanje iz desetega nadstropja. Nenadoma pa je nekaj počilo pri vhodnih vratih. »Pomagajte!« se je zaslišal krik, v stanovanje je vdrla okužena oseba. Rotila je Marka, naj ji pomaga, a se je med tem že začela spreminjati. Oči ji je zalila krvava reka solz, zenice so postajale vse večje, po celotnem telesu se je začela pretakati okužena kri. Naenkrat se je začela zvijati in pokati s kostmi. Marka je bilo na smrt strah in poskušal se je braniti. V roke je vzel nož in poskušal zabosti stvor. Po dolgem prerivanju po stanovanju in po mnogo razbitih predmetih, ga je Mark uspel pahniti skozi okno. Stvor je le nemočno padel na tamkajšnje parkirano vozilo in propadel.

Mark je brž stekel k vhodnim vratom in jih zaklenil. Uporabil je vso pohištvo, ki ga je našel, in zabarikadiral vhod. Nato si je nekoliko oddahnil in samo nemočno opazoval, kako mu stvori uničujejo njegovo mesto in njegov dom.

Tako se je usedel na mehak rjav kavč in začel premišljevati. S pogledom je oplazil stanovanje in se ustavil v kuhinji. Prešinila ga je ideja, da je začel zbirati vso hrano, ki jo je imel v stanovanju. Brž je začel prečesavati vse kotičke družinskega stanovanja. Delo je zaključil s tem, ko je našel se zadnjo čokoladico. Ko je vse skrbno nabral, je začel preštevati. Takrat pa ga je zajela panika. Ugotovil je namreč, da ima hrane le za nekaj dni.

Ura je bila polnoč, a Mark zaradi vseh dogodkov in zmede ni mogel zaspati. Zato se je začel sprehajati po stanovanju in našel listek z napisom: »Ne pozabi nakupiti živil, saj bomo danes pozno prišli iz pisarne. Mama, oče, Neli.« Ko je prebral besedilo je planil v jok in solze so ga oblile kot reka. Spomnil se je družine, ki je morda ne bo nikoli več videl. Ob vsej žalosti se je spomnil vseh lepih skupnih trenutkov in radosti, ki jo je čutil z njimi. Ob sprehajanju je prijel družinsko sliko in rekel: »Oprosti mama, toda pozabil sem iti po zalogo in sedaj bom tukaj tudi umrl.« Po napornem dnevu ga je naposled premagala reka sanj in ne da bi se zavedal, je zaplaval po njej.

Naslednje jutro se je prebudil, misleč si, da so vse bile le sanje. Vstal se je iz postelje, se sprehodil do kuhinje in se zazrl skozi okno. Ta pogled ga je predramil iz navideznega mehurčka domišljije, v daljavi je namreč videl velik oblak gobastega dima. Zavedal se je, da so začeli mesto bombardirati. Globoko v sebi je še vedno upal, da je njegova družina še živa. Vzel je telefon in palico, na katero ga je navezal. Počasi je odkorakal do balkonskega okna, ga odprl in se nagnil ven, koliko je bilo mogoče. S pomočjo palice in brezžičnih slušalk je uspel uloviti delček signala. Tako je lahko prejel zvočno sporočilo: »Ljubček, ostani v stanovanju, ne zapuščaj ga in ne skrbi za nas. Poskušali se bomo rešiti.« Nenadoma se je v sporočilu zaslišalo kričanje in vpitje po pomoči in sporočilo se je končalo. Mark si ni mogel pomagati, potegnil je telefon k sebi in zaprl okno. Obraz mu je začel trzati in oblile so ga solze. Preplavil ga je močan jok in žalost, saj se je zavedal, da je izgubil vse. Od bolečine se je ulegel na posteljo in začel jokati.

Ko se je naslednjega dne prebudil je sklenil, da bo to končal kot junak in se poskušal rešiti iz mesta. Pogledal je skozi okno in zavedal se je brezizhodne situacije. Pogled je usmeril na dvorišče, na katerem je opazil stvor, ki je renčal in imel v ustih kos človeške roke. Opazil je tudi drugo skupino stvorov, ki so se prepirali za truplo. Nenadoma je zaslišal žensko kričanje in strele s pištolo. Bežala je pred stvori in se nesrečno spotaknila. Krdelo stvorov jo je obsulo in jo začelo cefrati. Prizor, ki ga je videl, je Marka na smrt prestrašil in se mu za vekomaj vtisnil v spomin. Odprl je okno in se skozenj začel s hripavim majavim glasom začel dreti: »Pustite jo, stvori nemarni!« Vsi so uperili pogled vanj in začeli teči proti stavbi. Ko so pritekli do mesta pod njegovim oknom, so se začeli klicati med seboj. Vreščeče oglašanje se je razlegalo po celotni soseski in pod oknom se je zbrala gruča stvorov. Med njih se je prerinil stvor z rumeno jakno in belimi očmi. V njihovem jeziku jim je ukazal, naj začnejo plezati po bloku. Marka je oblila mrzlica in popoln strah, saj se je zavedal, da bo umrl. Stvori so se začeli plaziti po ograjah in policah, mutanti brez življenja in upa na svobodo so se borili za svoj obstoj.

Ta gnijoča bitja človeškega telesa, hladna na dotik in zunaj propadajoča brez življenja v sebi, brez upa v temi, brez lastne volje. To je usoda, ki je doletela tiste, ki so se podredili virusu in ga tako tudi širijo.

Marka je zajela panika, saj ni vedel, kako se naj brani. Stvori so se hitro bližali in ni mu ostalo veliko časa. Srce mu je razbijalo kot še nikoli in strah ga je popolnoma prevzel. Bitja nesnage so se mu zelo hitro približevala in kot bi mignil, so bila že skoraj pri njem. Zgrabil je sekirico in samo čakal v tišini pred nevihto. Pooblačilo se je. Nenadoma je se je na ograji balkona pojavila roka. Mark jo je brez razmišljanja odsekal in tako je padlo bitje v globino časa in prostora. To je bilo njegovo zadnje upanje, zavedal se je, da bo njegovo stanovanje kmalu polno stvorov. Odvrgel je sekirico ter pokleknil v kot. Glavo je stisnil med noge in upal na hiter konec. V tistem trenutku so se mu pred očmi njim zavrteli najlepši spomini. Obraz mu je oblil tanek curek solza, ki so bile bolj grenke kot kadar koli. »Konec je, konec je!« si je govoril. Nenadoma se je na ograji pojavilo še več rok in Mark je le nemočno čakal na svoj konec.

Nenadoma pa se je nedaleč od soseske razlegel glasen pok. Nekdo je začel kričati in bitja so nemudoma prenehala s plezanjem na stavbo. Gnusobe, ki so po stenah puščale krvave odtise, so popadale s stavbe. Ustvarile so val opustošenja, ki se je premikal po dvorišču. Bitja, polna nečloveškosti in divjega nagona, so začela drveti proti zvoku.

Mark je počasi in prestrašeno dvignil glavo iz objema in se začel previdno ozirati okoli sebe. Mimo je, si je mislil in ohranil zadnji košček upanja.

(se nadaljuje)

Aleksander Repnik, 2. akt

Mentorica: Tatjana Štok Plej, prof.

PREŽIVETJE

Aleksander Repnik, 2. akt

Jurči v zapuščeni hiši

Jurči je s prijatelji raziskoval zapuščene dele svoje vasi. Pot jih je vodila do stare zapuščene hiše. Prijatelji so ga izzvali, da jo kar sam preišče in izve, ali je kdo ali kaj v njej. Jurči je vedel, da so njegovi prijatelji pogumnejši od njega in so si vedno upali vstopiti prvi, a so pri tej hiši vsi čutili, da je v njej nekaj nenavadnega, zlobnega.

A Jurči jim je želel pokazati, da ni mevža, zato je pogumno odkorakal v notranjost. Počasi je hodil po pritličju, a ni našel ničesar. Želel je že oditi, saj ga je bilo preveč strah. Ko se je obrnil, je videl pred vrati svoje prijatelje, ki so se smehljali in ga spodbujali, naj gre dlje v hišo. Jurči se je obrnil in pogumno šel po stopnicah raziskat še prvo nadstropje. Vsa vrata v tem nadstropju so bila zaklenjena ali zabita z deskami, razen enih samih samcatih vrat. Jurči je nerad stopil proti vratom in si jih od zunaj dobro ogledal. Sčasoma je zbral dovolj poguma in jih počasi začel odpirati. Zaslišal je zvok žvečenja. Tresel se je od strahu, ampak je zbral ves pogum in na hitro odprl vrata. Sredi prazne sobe je bila mačka, ki je jedla neko žival. Ko jo je Jurči zagledal, se je tako ustrašil, da je padel na hrbet. Med padcem so se pod njim zlomila tla in je padel skoznje. Pristal je eno nadstropje nižje, v sobi, ki je bila videti kot nekakšna kuhinja. Ko se je skušal pobrati, so se tla pod njegovimi nogami še enkrat zlomila, padel je skoznje in pristal v kleti. Z glavo je udaril ob betonska tla. Skoraj bi omedlel, ampak mu je uspelo ostati pri zavesti. Ko je lahko dvignil glavo in pogledal okoli sebe, je pred seboj zagledal par rdečih, svetlečih očes, ki so strmele vanj. Jurči je bil tako šokiran in prestrašen, da ni mogel niti zakričati ali poklicati na pomoč. Zaslišal je nekakšno tapkanje, ki se mu je približevalo. Naenkrat se je nad njim prižgala žarnica in je lahko videl okoli sebe. Zagledal je dve dlani, ki sta tapkali in se mu približevali. Prijeli sta ga za ramena in ga porinili ob tla. Jurči je za kratek trenutek pogledal in na tleh videl razmetane dele človeškega telesa. Nad njim sta lebdeli očesi in se nepremično zazrli v njegove oči. Okoli sebe je slišal kotaljenje in plazenje delov telesa, ki so se počasi premikali proti njemu. Sčasoma se je nad njim sestavilo bitje iz teh delov telesa, namesto navadne človeške glave je imelo lobanjo z dvema rdečima, svetlečima očesoma.

Jurčijevi prijatelji so opazili, da ga že zelo dolgo ni iz hiše in so se odpravili preveriti, ali je z njim vse v redu. V pritličju ga niso našli. Eden izmed njih pa je opazil rdečo luč, ki je prihajala iz luknje v tleh ene izmed sob v pritličju. Postalo jim je jasno, da se spodaj nekaj skriva, zato so pobrskali po smeteh in iskali orožje, vse od palic do zlomljenih steklenic. Odpravili so se po stopnicah v klet. Spodaj so zagledali bitje, ki je bilo videti kot oživljeno truplo, okoli katerega je rdeča luč. Bitje je bilo je nagnjeno in je stalo na vseh štirih naravnost pod luknjo v stropu. Naenkrat so pod bitjem zaslišali Jurčijevo dihanje in njegov glas. Skušali so mu pomagati in napasti bitje, ampak je Jurči pod njim že omagal. Bitje ga je razkosalo. Njegovi prijatelji niso mogli verjeti, da je Jurči ravnokar umrl pred njihovimi očmi. Hitro so zbežali iz hiše in poklicali policijo. Upali so, da bodo lahko Jurčija še rešili.

Čez približno dvajset minut je šest policistov prispelo k hiši. Podali so se v klet, da bi našli Jurčija in tisto bitje. Prižgali so svetilke in v sobi zagledali dele človeških teles, razmetanih po sobi. Nekaj časa so jih pregledovali, dokler ni en izmed njih premaknil prazne kartonaste škatle. Izkazalo se je, da je pod njo še ena luknja, ki je vodila v skrivno sobo pod kletjo. Iz nje je prihajala rdeča svetloba. Dva policista sta se spustila v luknjo in takoj opazila dva para lebdečih rdečih očes. Očesi sta strmeli naravnost v njiju, v oba naenkrat, četudi sta bila vsaj en meter narazen. Policista sta javila, da sta nekaj našla, več pa nista uspela povedati. Ko se je za njima podal še tretji policist, je videl, da sta policista razkosana ležita na tleh. Hitro je želel zbežati iz tiste sobe in opozoriti ostale, ko je tudi on zagledal svetleča očesa. Vseeno je uspel steči v pritličje in iz hiše ter se zgrudil pred policijskim avtomobilom. Njegove oči so takoj začele lebdeti in svetiti rdeče. Policist, ki je čakal zunaj, je prek telekomunikacijskih naprav sporočil policistoma v drugem nadstropju, naj takoj prideta ven. Izgubili so namreč že tri policiste in očitno niso bili kos temu nenavadnemu bitju. A žal se je policist, ki je čakal pri avtu, že spremenil v to bitje, preden sta ostala dva policista utegnila priti ven. Zagledala sta njegove oči in se posledično zrušila na več kosov.

V tem trenutku so ta nenavadna bitja že imela dovolj veliko »vojsko« in so se lahko začeli širiti povsod, brez čakanja v kleti, da jih kdo odkrije in pade v past. Sčasoma se je skoraj vse človeštvo spremenilo v bitja, ki so jih preživeli ljudje poimenovali kortarji. Preživelo je le par tisoč ljudi, razpršenih po celem svetu.

Radijski signali več ne delujejo in telekomunikacije so neuporabne. Kako dolgo bodo preživeli?

Domen Jakl, 2akt

Mentorica: Tatjana Štok Plej, prof.

JURČI V ZAPUŠČENI HIŠI

Maketa

Ni mogla spati, zunaj so psi preglasno lajali, zato vstane iz postelje in stopi po stopnicah v kuhinjo. Iz predala vzame kozarec, ko za sabo nekaj zasliši. Bolečina je traja le sekundo, nato pa ni čutila ničesar več.

Sirene na policijskih avtih so tulile, ko se je Lucija sprehodila skozi vhodna vrata v kuhinjo. Lucija je bila forenzičarka dnevne izmene in ta primer je bil dodeljen njej. Ko je stopila v prostor, se ji je obrnil želodec. Kri je bila v curku razpršena po belih stenah, truplo mlade ženske pa je ležalo v mlaki krvi. Koščki razbitega kozarca so bili pomešani s krvjo in razpršeni po vsem prostoru. Približala se je truplu, ki je bilo vso porezano, najhujša rana in zagotovo tudi vzrok smrti je bila globoka zareza v vratu. Na kraju zločina ni uspela najti nobenega dokaza, da je bil v hiši še kdo drug. Nobenega prstnega odtisa ali vsaj odtisa dlani niti lasa druge neznane osebe, zato je glavni osumljenec postal mož, ki pa je izginil. Pretresena se je odpeljala domov. Preden vrati, jo je ustavil poštar, ki je trdil, da ima zanjo paket, za katerega je vedela, da ga ni naročila. V dnevni sobi je prerezala rumen lepilni trak in odprla rdečo škatlo. Naenkrat je bila spet v tisti kuhinji, truplo ženske, ki je izgledalo tako resnično, je ležalo na istem mestu, kri je bila še vedno na stenah, razpršena v istem vzorcu in kozarec razbit po tleh. Sedela je sredi svoje dnevne sobe in v gledala v popolno izdelano maketo kraja, zaradi katerega ji je bilo slabo. Stekla je po svoj laboratorijski pribor in preverila kri, uprizorjeno na maketi. Ne le, da je bila kri prava, še ujemala se je z žrtvino. Pobrala je ključe s pulta in se odpeljala nazaj v službo, čeprav je bilo njene izmene že zdavnaj konec. Neuspešno je iskala sledi in dokaze na maketi. Bilo je popolno, brez sledi, bil je popoln umor. Ni si znala predstavljati, kakšen človek bi bil sposoben nekoga tako bizarno ubili, oditi, kot da nikoli sploh ni bil tam in izdelati še identično maketo kuhinje. Sredi noči se je vrnila domov vendar ni spala, ni mogla.

Naslednje jutro je na poti v službo kupila močno kavo in se zaprla v svojo pisarno. Še enkrat si je ogledovala maketo, ko je zazvonil telefon. Tajnica ji je povedala, da je v avli paket, naslovljen na njo. Niti besede več je ni slišala, zatopljena v misli se je sprehodila po hodniku proti avli. Zaledenela ji je kri, ko je pultu zagledala rdečo škatlo, prelepljeno z rumenim lepilnim trakom. Takoj ko je za sabo zaprla vrata pisarne, je odlepila trak in odprla škatlo. Maketa jo je spet osupnila, bila je tako resnična. Uprizorjena je bila prometna nesreča, rdeč avto je razbit in obrnjen na streho ležal v pesku. V avtu je bila figurica trupla, še ena žrtev. Naenkrat se je roka figure premaknila. Lucija je pomislila, da je oseba v avtu še živa, zato je zagnala iskalno akcijo. A vedeli so le, da iščejo rdeč avto nekje v puščavi. Čez uro je zazvonil telefon, našli so ga. Bilo je, kot bi že bila tam, vse je bilo enako kot na maketi. Lucija je stekla do avta, da bi pomagala ponesrečencu, vendar se ta ni več premikal, ni bil več živ. Zgrožena se je vrnila v svojo pisarno in ponovno odprla drugi paket. Figura žrtve v avtu se ni več premikala, v njej ni bilo več življenja, na avto pa je bil zalepljen list. V sporočilu je z rdečimi črkami pisalo le ''prepozni ste''. Bila je brez dokazov, brez sledi, storilec neznan, bil je popoln umor.

Lana Kocjančič, 2.akt

Mentorica: Tatjana Štok-Plej, prof.

MAKETA

Ko nekdo omeni človeški um, je ta besedna zveza lahko res nekaj zastrašujočega in posebnega. Večina ljudi zavije z očmi, vzdihne in ne želi poslušati nadaljevanja te misli. Vendar če ne želite poslušati ali brati nadaljevanja, zakaj še sploh tičite pred besedilom in berete?

Ne bom lagala, že sama imam včasih dovolj ljudi, ki brez utemeljitev začnejo temo. Idejo te teme bom poskušala utrditi in dopolniti na svoj način. Res je, da je človeški um eden izmed velikih uspehov razvojne revolucije. Prav tako je res, da obstajajo tudi živali, ki pa po naprednosti ne zaostajajo tako zelo veliko za ljudmi. Ampak tu se pojavi ena izmed ključnih razlik med človeškim in živalskim življenjem. Živali se redko množično pobijajo znotraj svoje vrste, kot na primer volkovi. Vedno so v tropu, borijo se med sabo le takrat, ko se znajdejo v neposredni bližini s sovražnim tropom. Prav tako se ekstremno redko pobijajo znotraj svojega tropa. Ljudje pa nismo ravno takšni. Prirojeni sta nam bili tekmovalnost in želja po uspehu, ki znata biti zelo dobri lastnosti, saj nas lahko pripeljeta ekstremno daleč, ampak hkrati nas lahko ti dve vrednoti pripeljeta predaleč. Predaleč v skrajnosti lahko vodita, kot je npr. dokazati za vsako ceno, da imamo prav. Res je, da nekateri ljudje niso takšni, vendar je po drugi strani čisto vsak razočaran, če mu nekdo dokaže zmoto. Vendar ti dve vrednoti nista edini, ki že stoletja ženeta človeštvo tudi proti samouničenju.

Želja po oblasti je tista, ki privede ljudi v podobne skrajnosti, kot na primer: ubijanje, požiganje mest, bombardiranje, v glavnem uničevanje nasprotnika za vsako ceno. Skozi vse vojne se to prav lepo vidi. Sprožitelj je običajno nek alfa-voditelj, ki želi oblast, zoperstavi se mu drug alfa-voditelj in nato tekmujeta v boju ponosa oz. v boju dokazovanja svojega prav. Seveda se v boj ne podata onadva, ampak pošiljata ljudi, ki jima slepo sledijo in s tem kažeta vso (pre)moč, ki naj bi jo imela nad drugim. Da, tako je že od nekdaj. Vse od starega Egipta, antične Grčije in Rima, pa do 1. in 2. svetovne vojne, hladnih vojn itd. Nobeden ni hotel odstopiti od svojega prav na začetku, ko so komaj začeli podpihovati žerjavico, ki začne vojno. Ko pa se je ogenj razplamtel in je vojna že terjala svoje žrtve, je bilo prepozno za umik; takrat so morali iti do konca, saj niso vedeli oz. želeli pokazati dvoma o svojem prav.

Dvom o svojem prav in tako imenovano bitko z drugimi pa bijemo čisto vsak dan. Od življenjsko manj pomembnih: »Vijolična je boljša od zelene,« pa vse do: »Vsi ljudje smo enakovredni,« ki lahko v nekaterih državah v svetu že odločajo o življenju in smrti.

Smrt in življenje sta dve glavni stvari, o katerih sta vedno odločala čas in usoda, skozi zgodovino pa se je izkazalo, da se tudi ljudje čutimo zmožne odločati o tem. Da, zdravniki opravljajo svoj posel, vendar ne govorim o njih. Govorim o ljudeh, ki se odločijo spustiti v vojno, tudi zaradi druge vere, na primer. Zakaj ne bi mogli preprosto sprejeti drugačnosti?

Saj nenazadnje nihče ni enak drugemu, niti dvojčka, ki sta rojena na isti dan le s po navadi skoro ničelno časovno razliko, ne razmišljata enako. Niti bratje in sestre, ki so vzgojeni v isti hiši in ki so odraščali s povsem istimi ljudmi in nauki, ne bodo ravnali in razmišljali podobno, kaj šele enako.

In če se zavedamo tega, ne vem, zakaj se pričakuje, da bi se 7 milijard ljudi, kolikor jih približno trenutno živi na svetu, strinjalo v mišljenjih, ravnanju, drugačnosti. Logično je, dejansko nemogoče, da bi se vsi ljudje na svetu strinjali v eni stvari, saj se bo našel vsaj en posameznik, ki bo nasprotoval. Zato je sedaj na mestu vprašanje, zakaj poskušamo ljudje vsiliti svoje prepričanje drugim?

Tega ne bi smeli početi, saj vsak misli drugače, vsak ima svoj edinstven način dojemanja, vsak ima svojo edinstveno perspektivo. In čeprav poskušamo svojo perspektivo vsakodnevno razlagati ljudem, je skoraj, če ne povsem nemogoče, da bi se pojavil nekdo, ki bi v potankosti razumel naš pogled na svet. Res je, da je veliko ljudi, ki bi se strinjalo in razumelo večino našega stališča, vendar v potankosti je nemogoče povsem razumeti vedenjske vzorce nekoga drugega. Sem že srečala marsikakšne ljudi, zdaj pa bi se osredotočila predvsem na enega posameznika, ki mi je bil karakterno izjemno podoben. Ta človek je lahko predvidel, kako bom ravnala in kaj bi me še lahko oz. me je spodbudilo k temu. Lahko je s svojim ravnanjem preprečil kakšne neprijetne stvari, ki bi jih lahko povzročila v kateri situaciji. To je lahko naredil, ker je razumel ta del ravnanja, razmišljanja in procesiranja mojih možganov. Vendar vseeno ni vedno razumel vsega, saj so naju ločile različne izkušnje, ki so izoblikovale ravnanje v neki situaciji. Za primer navajam naslednje: zaradi nekega neprijetnega dogodka iz preteklosti bi jaz raje ostala tiho in poskušala rešiti neko situacijo na miren način. Ker oseba »poznavalka« ni imela podobne neprijetne izkušnje, bi enako situacijo rešila z naglico brez globljega premišljevanja, skratka, impulzivno. In večinoma nas od razumevanja drugih ljudi ločijo ravno nekakšne slabe ali dobre izkušnje, ki so oblikovale naše razmišljanje, vedenje in procesiranje stvari. Ločimo se tudi po vzgoji in naukih, ki so nam jih predali predniki. Nekateri so odraščali z »ugajaj ljudem, tako boš tudi ugajal sebi«, drugi pa smo odraščali s povsem nasprotno vrednoto – »ugajaj le sebi, delaj in bodi to, kar želiš«.

Take besede staršev in naših bližnjih po navadi zapustijo svoj pečat, komaj kasneje v najstniških letih, ko odkrivamo sebe, pa se izkazujejo v dejanjih. Očitne torej postajajo v časih, ko poskušamo dojeti, kdo smo in kaj pravzaprav želimo doseči in narediti v življenju. V tem obdobju se začnejo kazati razlike, ki kot prepadi sekajo med dolgoletna prijateljstva iz otroštva. Zaradi teh sprememb v našem razmišljanju, ki nastanejo v obdobju iskanja sebe, po navadi prijateljstva iz osnovne šole razpadejo, le redka ostanejo.

Tudi sama sem imela to izkušnjo. Lep čas sem verjela, da bova s prijateljico še lep čas v dobrem medsebojnem odnosu, vendar sem se slepila. Na neki točki sem ugotovila, kdo sem in kaj bom naredila, ampak se to ni skladalo z njenimi prepričanji in videnji. Trudila sem se razčistiti in popraviti razpoke, ki so nastale med nama. Poskušala sem kar lep čas, vendar je postajalo še hujše. Na koncu nisem več videla smisla in sem zato pretrgala vse stike. Mučili sva se na koncu že obe in z vsako besedo vedno bolj odpirali rane.

In tu je še ena zastrašujoča lastnost človeškega razmišljanja. Če vzamemo ta moj primer, sem iz vidika te osebe jaz tista, ki je kriva za nevšečnosti. Iz mojega vidika je vsaka prispevala svoj delež, da je naveza razpadla. Samo kako naj konec dneva vem, kaj je v resnici res? Ne morem vedeti in verjetno nikoli ne bom izvedela. Saj bodo sedaj skoraj vsi, ki jim bom jaz povedla vidik svoje zgodbe kot povsem subjektivno stvar, avtomatsko verjeli v moj prav. Enako velja za vidik iz druge perspektive, saj je vsak vidik iste zgodbe lahko povsem drugačen. Vsak lahko zgodbo dojame z nekimi drugačnimi filtri in podtoni, odvisno od tega, kako razmišlja. In ravno zato tudi obstaja več verzij istih pravljic.

Vsi poznamo klasično pravljico Lepotica in Zver W. Disneya, vendar obstaja tudi druga verzija, v kateri ima Bella dve sestri in je Zver dosti bolj nesramna in zajedljiva, kot pa v priljubljeni uspešnici. In zaradi takih stvari je človeški um zastrašujoč in poseben, nikoli se v resnici ne ve, če je naš vidik resnično pravi ali je vidik našega nasprotnika v resnici enak, vendar povedan z drugimi besedami. Nikoli ne moremo v resnici izvedeti objektivne zgodbe, pa čeprav se še tako trudimo povedati nekaj povsem nevtralno.

Vse zgoraj zapisano je krivo, da smo ljudje sploh ljudje, ljudje z umom.

Živa Antonič, 3.aKT

Mentorica: Karmen Peršak, prof.

SVET JE BIL SESTAVLJEN IZ SKRIVNOSTI

(Interpretacija Lainščkovega romana Kurji pastir z regijskega Cankarjevega tekmovanja, kjer je Aleksander Breznik dosegel prvo mesto v svoji kategoriji in se uvrstil na državno tekmovanje, ki bo 12. 2. 2022.)

Kurji pastir je spominski roman Ferija Lainščka. Feri se je rodil petega oktobra 1959 v majhni, obmejni vasici Prekmurja Dolenci. Piše poezijo, prozo, dramska besedila in radijske igre, njegova dela pa so prevedena tudi v druge jezike. Za svoja dela je prejel veliko nagrad. Nagrado Prešernovega sklada za delo Ki jo je megla prinesla, kresnika za Namesto koga roža cveti in Prešernovo nagrado leta 2021. Glavni protagonisti njegovih del so navadno ljudje z dna družbene lestvice in tudi v tem romanu ni nič drugače.

Jesensko deževje je že več dni namakalo zemljo in povzročalo razdejanje na cesti, ki je bila za Pišteka norma popolnosti, in kraj, kjer za otroka, ki je na poti, služi denar. Kapljice polzijo po oknih in Trejzki nenadoma odteče voda. Zjutraj, ko je do vrat pospremila Pišteka, še ni imela popadkov, zdaj pa je bilo na mah vse drugače. Z obema rokama si je zaradi plodovnice premočeno krilo držala stran od telesa in pohitela do vrat. Razdalja le nekaj metrov se je sedaj zdela maraton, ki ga je za voljo novega življenja treba preteči. Vas je kmalu izvedela, da je cestarjevi Trejzki odtekla voda. Na vratih njene hiše so se prikazali vsi bližnji sosedje. Tako je to v vasi bilo, ko se je pojavila bolečina sovaščana, je vaška skupnost bolečino prepoznala in jo začela zdraviti. Plodovnica je odtekla, zato se je čas iztekal. Pri porodu so potrebovali babico, po njo pa poslali Džanšeka, ki je imel eno nogo vidno krajšo od druge. Pot, polna spodrsljajev, hribov, dežja in blata je Džanšeku predstavljala nalogo, ki jo je moral izpolniti. To mu je tudi uspelo, babica je prišla do Trejzke in porod se je začel. Potrebovali so dvoje moških rok, ki se niso hotele podati v mednožje ženske, iz katerega bo kmalu pokukalo novo življenje. Porod je bil težak, otrok je imel okoli vratu dvakrat zavozlano popkovino, je dejala babica. Trpel je, da je prišel na svet, zato bo življenje imel rad. Med porodom se Trejzki znova pojavi skrivnostna bela ženska, ki je še ena začimba aktivne imaginacije, ki zgodbo ohrani okusno vse do konca. Bela ženska je mlada, lepa in kaže Trejzki skoraj enak nivo popolnosti, kot ga Pišteku predstavlja cesta. Ženska, ki jo vidi samo Trejzka, cedi med, eno redkih sladkih radosti njenega skromnega otroštva. Otroka okopajo v skledi, kjer je Trejzka navadno pripravljala kruh, ki je bil njeni prvi hčerki, ki sedaj živi v Ljubljani, tako sladek. Pištek ob novici, ki jo izve v gostilni, da otrok morda ni njegov, pade v gosto temo. Iz jarka, kjer obleži, ga reši prav skrivnostna bela ženska, ki bralcem zastavlja vprašanje, kaj v romanu je del stvarnosti, kaj pa je samo fikcija. Pištek se na cerkvene obrede požvižga in Trejzka ga vedno težje zvabi v cerkvene prostore. Tudi zato Trejzki še težje prizna, da je belo žensko opazil tudi sam. Aktivna imaginacija, ki jo Lainšček izvaja po Jungu, prinese svoj delež tudi ob koncu romana, ko celotna vas po snegu do zdravnika pripelje bolanega otroka, ki čudežno ozdravi.

Pištek ima za otroka velike načrte, ki jih izrazi in argumentira tudi v gostilni. Inženirji so taki, ki kaj veljajo, je bil prepričan. Samo kurji pastir bo lahko, ga je zbodel eden od obiskovalcev, ki so nazdravljali novemu rojstvu, kar je bil seveda, samo izgovor. Pravo moško ime bo treba izbrati, sta se strinjala novopečena starša, ki sta bila po merilih drugih, za vnovično starševstvo že prestara.

Belo žensko, simbol aktivno imaginarnega sloga pisanja, oba glavna protagonista dojemata drugače. Ferija, kot sta ga složno poimenovala, saj ime velja za pravo moško, je po Trejzkino bela ženska varovala. Večkrat ji je stala ob strani, ob porodu recimo, ko je dete mukoma spravljala na svet. Svetovala ji je tudi glede pisma prvorojenki, Mali Trejzki, ki je Trejzki povzročalo nelagodje in skrbi. Bela ženska je zanjo tako vsekakor nekaj pozitivnega, dobra vila, kot je prepričana tudi sama. Pištek, kljub temu da mu je v temni noči in v pijanosti ponudila roko, nad njo ni pretirano navdušen. Pogovora o tem ni nameraval načeti, ženi pa je strahoma priznal svoje videnje.

Magični realizem, slog pisanja, v katerem so medsebojni odnosi sicer pomembni, niso pa najpomembnejši, ponudi vsakemu bralcu možnost, da se odloči, kaj za njega v prebranem romanu predstavlja fikcijo. Večji pomen romana je čutiti v sanjah, ki so prostor, kjer avtor išče dolgo potlačene spomine in odgovor na vprašanje, kaj je v otroštvu izoblikovalo njegov nadaljnji pogled na svet. Razumevanje romana je prav zaradi aktivne imaginacije ali magičnega realizma oteženo. Vsak o stvarnosti določenih imaginarnih vložkov odloča sam.

Razkritje o videnju bele ženske je vzrok za še eno nit, ki zdaj povezuje Trejzko in Pišteka. Pištek je prav gotovo za tovrstno dejanje potreboval kar nekaj poguma. Trejzka novico sprejme z vzhičenjem, ki jo pahne v trenutek sreče, ki se zdi večen. Pištek o priznanju sicer na dolgo ne razpravlja, a njej je samo tistih nekaj besed dovolj. Skupaj tako vesta, da ju povezuje ženska, ki res, da ni s tega planeta, a ima kljub temu velik vpliv. Predstavlja kanček sreče, kapljico olajšanja, ki pade v razburkano morje njunega življenja. Gola in bosa sta hotela dokazati, da se da iz nič vendarle kaj ustvariti. Bela ženska je tako morda začetek sreče, ki bo posijala tudi za njiju.

Kurji pastir je roman, ki zaradi drugačnega sloga pisanja ponuja novo dimenzijo bralčeve domišljije. Na robu države, kamor nihče nikoli ne pripotuje, se nam izriše zgodba dveh oseb, ki vsak na svoj način rešujeta življenjske prepreke. Narečni izrazi in Pištekove kletvice dodajajo še humorističen vložek, ki bralca drži pred knjigo. Trejzkino razumevanje govorice gluhoneme Line, bela ženska in čudežna ozdravitev otroka bralcu zastavijo vprašanje, ki se zdi sestavljeno iz skrivnosti, katero si vsak razlaga po svoje.

Aleksander Breznik, 2.akt

Memtorica: Tatjana Štok Plej, prof.

SVET JE BIL SESTAVLJEN IZ SKRIVNOSTI

MR. TED – ZAKLETI PLIŠASTI MEDVEDEK

Gospod Ted velja za najbolj znanega zakletega plišastega medvedka na svetu. Zakletih plišastih medvedkov je na svetu kar nekaj. Gospod Ted »živi« na gradu Bolsover, ki velja za enega najbolj strašnih gradov v Združenem kraljsetvu. Zgrajen je bil v 12. stoletju, v 17. stoletju pa so grad popolnoma prenovili. Večina zaposlenih pa se pritožuje nad zaklepanjem vrat, trdijo, da vidijo duhove in slišijo krike. Na gradu straši »Siva gospa«, ki je bila večkrat videna med hojo skozi zidove.

Osebje se medvedka Teda zelo boji, zato je zaklenjen v stekleni kletki, ki je obdana z verigami. Medvedek naj bi povzročal glavobole in slabost vsem, ki so v njegovi bližini. Nekateri ljudje trdijo, da se medvedek oglaša oziroma renči. Tri ženske so spale v gradu zraven medvedka, ki je sedel na stolu nasproti njih. Dekleta so med nočjo večkrat slišale čudne zvoke.

Osebje je pred nekaj leti dovolilo, da ekipa profesionalcev razišče prekletstvo plišastega medvedka. Ekipa je imela svoje kamere in tam so ostali čez noč. Okoli medvedka so opazili ogromno orbov. Orbi so majhni duhovi oziroma duše, ki jih ljudje velikokrat ujamejo na fotografije. Ob treh zjutraj so se iz neznanih razlogov ugasnile vse kamere. Ura tri zjutraj velja kot »hudičevo uro« oziroma »čarovniško uro«, saj naj bi takrat duhovi bili najbolj dejavni. Veliko ljudi se ponoči zbudi ravno ob tej uri. Eden od članov ekipe je medvedku rekel: »Pokaži se«. Takrat so člani ekipe slišali glas, ki jim je dejal: »Odidite«. Vodja ekipe je hudo zbolel in bil sprejet v bolnišnico.

Aleksander Breznik, 2.akt

MR. TED – ZAKLETI PLIŠASTI MEDVEDEK

KOZOROG

H

Vodnar (21. 1.–19. 2.)

Ne dovolite, da vas partner omejuje in ovira pri življenjskih odločitvah. Pomislite na pretekle situacije in se soočite z resnico. Vzemite si odmor, če ga v vsakdanjiku potrebujete. Druženje vas bo pomirilo in napolnilo s pozitivno energijo.

Ribi (20. 2.–20. 3.)

Usodo si krojite sami, zato bodite pozorni, kod hodite. Pazljivi bodite na ljudi okoli sebe. Medse sprejmite le tiste, za katere mislite, da imajo na vas pozitiven vpliv. V šoli se ne obremenjujte, če ste prejeli slabo oceno. Prihajajo boljši dnevi, polni sonca in svetlobe, ki bodo na vas dobro vplivali.

Kozorog (22. 12.–20. 1.)

Ne razmišljajte veliko o preteklih dogodkih, pomislite na pozitivne trenutke, ki ste jih doživeli med letom, in naj vam ti predstavljajo motivacijo za naprej. Zaslužite si počitek, ki vam bo dobro del. Svoje potenciale nadgradite z željenim hobijem in čas namenite tudi sebi in svojim ljubljenim.

Oven (21. 3.–20. 4.)

Zastavljajte si cilje, za katere menite, da so dosegljivi in uresničljivi. Sledite svojim sanjam. Ne odnehajte, če pridete na poti do ovire, naj vas ne spravi s prave poti. V prihodnjih dneh bodite bolj natančni in pazljivi, kar se vam bo izplačalo v šoli in na tekmovanjih.

Bik (21. 4.–20. 5.)

Sodelovanje pri projektih vam bo prineslo dragocene izkušnje. Bodite čim bolj odprti za nove preizkušnje. Cilje si zapišite na listek ali v dnevnik, a ne zastavite jih previsoko. Sprostitev vam bo koristila, privoščite si kopanje ali masažo telesa, da bo pomirjen tudi vaš um.

Dvojčka (21. 5.–21. 6.)

Svoj čas namenite prijateljem in družini, a ne pozabite tudi nase. Pojdite k reki, v gozd ali na kak miren prostor, si odpočijte in v miru zadihajte. Narava vam je naklonjena. Svoje vrline preizkusite še na drugih področjih, npr. v računalništvu, gospodinjstvu, jezikovni dejavnosti.

Rak (22. 6.–22. 7.)

Privoščite si zanimive počitnice, te vas bodo napolnile z novo energijo. Stres vam v življenju povzroča veliko nevšečnosti. Joga in meditacija sta lahko prava pristopa pri borbi s stresom. Preuredite si svoje domače okolje. Poiščite dejavnost, ki vas bo pomirjala in hkrati razvedrila po dolgem šolskem dnevu.

Lev (23. 7.–22. 8.)

Zima je letni čas, ki vam je pisan na kožo. Preizkusite se v smučanju, drsanju ali deskanju. Nove okoliščine vas bodo razveselile. Ne bodite preveč čustveni in ne obremenjujte se s preteklimi napakami, to vam lahko le škodi. Poskusite biti bolj pozitivno usmerjeni in videli boste boljše rezultate.

Devica (23. 8.–23. 9.)

Pripravljeni ste na nove izzive, preizkusite jih in spregovorite o tem tudi s prijatelji. Če boste potisnjeni v ozadje, se ne obremenjujte, ampak sprejmite kot nekaj dobrega. Prihodnost vam bo prinesla veliko novih ljudi in norih zabav, na katerih se le sprostite in uživajte.

Tehtnica (24. 9.–23. 10.)

Delajte na samozavesti in osebnem zadovoljstvu. V javnosti boste še bolj priljubljeni, če boste najprej poskrbeli za svojo srečo, zato sebe postavite na prvo mesto. Pri delu sodelujte z ljudmi, ki na vas dobro vplivajo. V prihodnje si privoščite krajše počitnice.

Škorpijon (23. 10.–22. 11.)

Več časa namenite sodelavcem, prijateljem in družini. Ti bodo na vas pozitivno vplivali. Zanesite se na svoje dolgoletne prijatelje in poskusite biti bolj odprti. Dovolite si sanjati in živite bolj sproščeno življenje.

Strelec (23. 11.–22. 12.)

Prijetno boste presenečeni nad novim prijateljstvom. Skupinsko učenje vam bo koristilo. Spoznajte nove ljudi, s tem lahko dosežete večjo mero veselja in vaše življenje bo postalo polnejše. S stresnimi situacijami se soočite čim prej, tako boste premagali ovire. Naj vas nova motivacija, ki je lahko tudi vaš partner, popelje do željenega cilja.

Title 1

Hvala za ogled.