DOBRODOŠLI

PPVI

NIS

FIZIO

DEL. TER

DOBRODOŠLI

DSP

NIŽJI IZOBRAZBENI STANDARD - NIS

Učenec se vključi v prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom (NIS) na osnovi odločbe o usmeritvi. Nekateri učenci začnejo šolo s prilagojenim programom obiskovati že v 1. razredu, nekateri zaradi težav na tako imenovani »redni« osnovni šoli pridejo tudi kasneje v razredu, ko starši in strokovni delavci ugotovijo, da programa osnovne šole več ne zmorejo.

V NIS se praviloma vključijo učenci z lažjo motnjo v duševnem razvoju (LMDR). Učenci z LMDR imajo v primerjavi z vrstniki upočasnjene sposobnosti sprejemanja informacij iz okolja, omejene spominske sposobnosti, težave v ločevanju bistvenega od nebistvenega, omejeno splošno zanje. Zaradi nižjih intelektualnih sposobnosti je omejena tudi njihova sposobnost reševanja problemov. Na področju komunikacije imajo nemalokrat težave v artikulaciji - izgovorjavi in tudi težave pri sprejemanju in podajanju informacij. Njihov socialni razvoj poteka tako kot pri vrstnikih, samo prehod iz ene faze v drugo je počasnejši in včasih bolj zapleten, ker imajo slabše razvite socialne spretnosti, manj so kritični do drugih in se nagibajo k nezrelemu presojanju socialnih situacij. Dokazano je, da je proces dozorevanja učencev z LMDR upočasnjen, poln vzponov in padcev, zato pri tem potrebujejo pomoč in vodenje, zlasti pa učenje socialnih veščin, ki jim po končanem šolanju omogočijo lažjo vključitev v širše socialno okolje. V času šolanja v primerjavi z vrstniki ne dosežejo enakovrednega izobrazbenega standarda, potrebujejo prilagojen program z NIS, njim prilagojene metode ter ustrezne kadrovske in druge pogoje.

Izobraževanje v NIS-u traja 9 let in je razdeljeno na tri vzgojno izobraževalna obdobja – triade. Učenec lahko svoje izobraževanje tudi podaljša, če ni uspel doseči vseh zahtevanih standardov znanja.

V vseh treh vzgojno-izobraževalnih obdobjih učitelj pri pouku diferencira in individualizira delo z učenci glede na njihove zmožnosti (notranja diferenciacija in individualizacija).

KAM PO KONČANEM PRILAGOJENEM IZOBRAŽEVALNEM PROGRAMU Z NIŽJIM IZOBRAZBENIM STANDARDOM?

MOŽNOSTI IZOBRAŽEVANJA ZA UČENCE, KI ZAKLJUČIJO NIS

• Učenci, ki uspešno zaključijo 9 razredov NIS, se lahko vpišejo v programe nižjega poklicnega izobraževanja.
• Po zaključku programa nižjega poklicnega izobraževanja, se lahko ponovno vpišejo v 1. letnik srednjega poklicnega izobraževanja, na kateri koli šoli, v kateri koli program in tako nadaljujejo svoje izobraževanje.
  

PROGRAMI NIŽJEGA POKLICNEGA IZOBRAŽEVANJA IN SREDNJE ŠOLE V NAŠI OKOLICI

ZNANJA IN SPRETNOSTI, KI JIH DIJAKI PRIDOBIJO

ZAKLJUČEK NIŽJEGA POKLICNEGA IZOBRAŽEVANJA

Izobraževanje se zaključi z zaključnim izpitom, ki obsega izdelek ali storitev z zagovorom, v katerem se dokaže poznavanje splošnega, strokovno-teoretičnega in praktičnega znanja.

MOŽNOST NADALJNJEGA IZOBRAŽEVANJA ALI ZAPOSLITEV

Po uspešno končanem nižjem poklicnem izobraževanju je možna:

• vključitev v 1. letnik katerega koli programa srednjega poklicnega izobraževanja ali
• iskanje zaposlitve kot pomočnik na področju, na katerem se je izobraževal.

Ovire naših otrok postanejo nepremagljiva težava le takrat, če jim ne moremo zagotoviti okolja, v katerih bi te ovire premagovali in jih pretvarjali v prednosti. S pomočjo superjunakov s posebnim poslanstvom, ki so v resnici »zamaskirani« v izjemne delavce šole s prilagojenim programom, nam tako okolje ponujajo šole s prilagojenim programom. Najlepši razred je tisti, kjer »drugačni« otroci vsak s svojimi posebnostmi in »oznakami« ustvarjajo okolje z enakimi možnostmi za vse.

Vsak starš si želi, da bi lahko njihov otrok maksimalno izkoristil svoj potencial, da bi lahko nadgradil in izkoristil svoje močne točke ter lažje osvojil in premagal šibke. Šola s prilagojenim programom ni nič drugega kot šola, ki se s svojim programom prilagodi vašemu otroku in njegovim zmožnostim. Po končani osnovni šoli ima vaš otrok še vedno možnost nadaljevati izobraževanje.

Zakaj za nas ravno OŠ Stanka Vraza?

• Zaradi načina dela. Pouk je veliko več, kot le sedenje za mizo in sledenje goli teoriji. Že videz učilnic daje drugačen občutek, kot ga sicer puščajo klasične učilnice šol.
• Zaradi bližine. Doma in zdravstvenih ustanov, kar je bilo za nas izjemnega pomena, saj Miline posebne potrebe vključujejo tudi nekatere zdravstvene težave. Bližina obojega zagotavlja nadvse pomemben občutek varnosti in pomirjenosti.
• Zaradi delavcev šole. Vseh. Od šoferjev kombijev, spremljevalk, pomočnic, hišnika, čistilk, kuharjev, do učiteljic, učitelja, strokovnih delavcev, ravnateljice – in še koga sem morda nehote pozabila. To so res posebne vrste ljudje, ki opravljajo izjemno delo. To so ljudje, ki vaših otrok ne bodo naučili le šteti, naučili jih bodo tudi, kar v življenju zares šteje.
• Zaradi domačnosti. Zaradi dosegljivosti. Zaradi uspehov. Zaradi občutka varnosti. Zaradi razumevanja. Zaradi prijaznosti. Zaradi prilagodljivosti. Zaradi posluha. Zaradi tisočero možnosti.
• Zaradi tega, kar je po dobrih dveh letih za naju kot starša najpomembneje, da Mila vsak dan odhaja in se vrača nasmejana, z isto iskro v očeh, a vsakič bogatejša za kakšno novo znanje – za šolo ali življenje.

Milina mamica

POSEBNI PROGRAM VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA - PPVI

Učenec se vključi v posebni program vzgoje in izobraževanja na osnovi odločbe o usmeritvi. Nekateri učenci začnejo svoje osnovnošolsko izobraževanje v tem programu, nekateri pa začnejo v nižjem izobrazbenem standardu in zaradi nedoseganja zastavljenih ciljev preidejo v PPVI.

V posebni program vzgoje in izobraževanja se vključijo učenci z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju (MDR), ki potrebujejo vse življenje različne stopnje pomoči. Zaradi znižanih intelektualnih sposobnosti učenci z zmerno, težjo in težko MDR niso nikoli popolnoma samostojni. S posebnimi vzgojno-izobraževalnimi procesi pa njihovo stopnjo samostojnosti in neodvisnosti lahko razvijamo do optimalnih meja. To potrjuje tudi več kot petdesetletna pedagoška praksa šolanja oseb z MDR. Pred uveljavitvijo te prakse so veljale definicije, ki so opredeljevale, česa učenci z MDR ne zmorejo. Sistematičen pedagoški proces v zadnjih petih desetletjih pa je izničil te definicije, učenci z zmerno, težjo in težko MDR dosegajo nepredvidene razvojne možnosti in je danes dejansko težko predvideti, do katere ravni se bodo razvili njihovi potenciali. Izhodišče programa je, da gre pri vzgoji in izobraževanju teh učencev za izrazito specialni pedagoško-andragoški proces. Učenci zaradi posebnosti potrebujejo veliko spodbud za svoj osebni razvoj. Posebnost MDR se v procesu učenja kaže predvsem v zmanjšanih intelektualnih sposobnostih, znižani motivacijski sferi, pomanjkanju elementov samoaktivnosti, manjši potrebi po samopotrjevanju, slabši intencionalni usmerjenosti. Tudi njihovo šolanje poteka zaradi upočasnjenega razvoja drugače. Posebni program sledi ciljem in načelom sistemske in vsebinske prenove na področju izobraževanja otrok s posebnimi potrebami ter (zgoraj navedenim) posebnostim učencev z MDR.

Posebni program se deli na obvezni del, ki traja devet let in vključuje tri stopnje. Sledi nadaljevalni del, ki prav tako zajema tri stopnje.

Glede na izredno heterogenost učencev z zmernimi, težjimi in težkimi MDR ter s številnimi kombinacijami drugih dodatnih motenj, primanjkljajev in ovir je delo na vseh stopnjah individualizirano. Za vsakega učenca strokovna skupina zavoda, v katerem izvajajo posebni program vzgoje in izobraževanja, pripravi individualiziran program. Pri načrtovanju in evalvaciji individualiziranih programov lahko sodelujejo tudi starši, z vsebinami pa so glede na svoje sposobnosti seznanjeni tudi učenci.

Učenec konča obvezno šolanje, ko obiskuje program na vsaki od prvih treh stopenj tri leta. Ko konča še z učenjem in izobraževanjem na posameznih stopnjah nadaljevalnega programa, dobi zaključno potrdilo z opisom doseženih ciljev te stopnje in smernicami za njegov nadaljnji razvoj. Ob koncu programa Učenje za življenje in delo učenec dobi zaključno potrdilo z oceno dosežene stopnje razvoja, opisom njegovega znanja in s smernicami za njegovo čim bolj uspešno vključitev v življenje in delo.

KAM PO KONČANEM POSEBNEM PROGRAMU VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA?

Glavni cilj dela z učenci, vključenimi v PPVI, je razvijanje samostojnosti in skrbi zase. Pri tem strokovni delavci, ki delajo z njimi, izhajajo iz sposobnosti vsakega posameznika.

Učenci, ki končajo posebni program vzgoje in izobraževanja se lahko vključijo v Varstveno delovne centre (VDC). Nekateri bivajo doma in »hodijo delat«, kakor radi rečejo dnevni vključitvi v VDC. Nekatere starši vključijo v celotno oskrbo v različne zavode.

Nekateri ostanejo doma. V zadnjem času so uspeli urediti asistenco, ki so je lahko deležni vsi, ki zaradi invalidnosti potrebuje pomoč pri opravljanju aktivnosti, vezanih na samostojno osebno in družinsko življenje, vključevanje v okolje, izobraževanje in zaposlitev.

Sva starša otroka s posebnimi potrebami, ki se je rodil kot nedonošenček. Zaradi njegovega predčasnega rojstva, je z njim prišlo tudi več zdravstvenih težav. Njegova glavna težava je slepota, čeprav tudi druge niso zanemarljive. Trudila sva se po svojih močeh ter ga vozila od specialista do specialista, na vrsto drugih terapij, da sedaj lahko hodi in govori. Dnevi so tekli dalje in prišel je čas za šolo, ki pa smo jo za eno leto prestavili, saj najin otrok še ni bil pripravljen. Prestavitev šolanja pa žal ni bila dovolj, saj otrok še ni bil sposoben spremljati redne osnovne šole. Takrat se nama je zopet sesul svet, ker bo najin otrok moral v POSEBNO ŠOLO. V začetku sva tudi sama razmišljala, kaj bodo rekli sosedje, znanci in sorodniki, nisva pa razmišljala, kaj bo najboljše za otroka. Pozneje naju je prepričal sam potek ter način dela v Osnovni šoli Stanka Vraza. Po vsem videnem in slišanem, sva ga vpisala v to šolo. Prišel je prvi šolski dan ter z njim prvo presenečenje. Učitelji, učenci ter drugi strokovni delavci so nas zelo lepo sprejeli ter za prvošolčke pripravili darilo in na koncu še torto za vse prisotne. Bolj ko so minevali dnevi, bolj sva bila prepričana, da sva se odločila pravilno. Učitelji se trudijo vsakemu učencu posebej obrazložiti določeno snov, dokler je le-ta ne razume. Razne pripomočke za boljše razlage si delajo sami. Veseli naju, da gre otrok z veseljem v šolo, saj zjutraj že komaj čaka na šolski kombi.

Osnovna šola Sanka Vraza je res šola za otroke s posebnimi potrebami, saj je res vsak otrok nekaj posebnega in ga je kot takega potrebno tudi sprejeti in razumeti, kar pa, verjamem, ni vedno lahko. Učitelji in strokovni delavci šole to znajo in zmorejo ter tako iz naših otrok izvabijo tudi, kar se zdi nemogoče. Primer za to so razne proslave in prireditve. Kot sva že povedala, je Osnovna šola Stanka Vraza kot ena velika družina, ki temelji na strokovnosti, razumevanju, ljubezni in spoštovanju.

Marija in Franc, Tilnova starša

NAŠA ŠOLA

Kaj mi pomeni »šola«

Kaj mi je všeč na naši šoli?

Kaj si želim spremeniti?

Aleš, Samanta, Žan in Marcel

NEVROFIZIOTERAPIJA

Nevrofizioterapija je specializirana veja fizioterapije, ki obravnava obolenja in poškodbe nevrološkega sistema.

Nevrološki sistem je vključen v vsako človeško gibanje in vsakodnevno odzivanje telesa na notranje in zunanje dražljaje od našega rojstva do smrti, kar pomeni, da ta veja fizioterapije obravnava otroke in odrasle.

Nevrofizioterapevtska obravnava poteka individualno. Prilagojena je vsakemu posamezniku posebej glede na njegove zmožnosti in stopnjo razvoja ter obravnavo po principu celostnega pristopa.

Razvojno-nevrološka obravnava je primerna pri:

• težavah z nižjim mišičnim tonusom (hipotonija),
• asimetrijah,
• otrocih z upočasnjenim razvojem,
• pri nedonošenčkih,
• pri otrocih z možganskimi okvarami (krvavitve, poškodbe, genetske malformacije, deformacije …),
• pri različnih sindromih (Downov sindrom, ADHD …),
• pri težavah s telesno držo otrok, ki so posledica asimetrij in nižjega mišičnega tonusa (skolioze, kifoze …).

Cilji nevrofizioterapije so:

• inhibirati (zavreti) abnormalne vzorce gibanja in drže,
• facilitirati (vzpodbujati) normalne vzorce gibanja in drže (s tem pridobiti in vzdrževati normalno kvaliteto tonusa),
• izboljšati tonus drže in vravnavati aktivnost mišic celega telesa,
• posamezniku omogočiti čim bolj normalno čutno gibalno izkušnjo.

DELOVNA TERAPIJA

Delovna terapija je zdravstvena stroka. Posebnost delovne terapije je, da za obravnavo uporablja aktivnosti. Aktivnosti so medij, preko katerega osebi omogočimo tisto, kar naj bi v obravnavi dosegli. To je čim večja samostojnost pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti ─ tistih, ki naj bi jih oseba opravljala, ker jih mora opravljati in tistih, ki jih oseba želi opravljati ali to drugi od nje pričakujejo. Naloga delovne terapije je omogočiti osebi, kljub okvaram, boleznim in pomanjkljivostim, čim bolj samostojno opravljanje vsakodnevnih dejavnosti, s tem pa je človek tudi bolj zadovoljen, zdrav, kar pomeni večjo kakovost življenja.

DELOVNA TERAPIJA NA ŠOLI

Pri delovni terapiji se z različnimi terapevtskimi tehnikami in metodami omogoča otrokom razvijati čutno gibalne, kognitivne in praktične izkušnje na področjih njihovega delovanja.

V delovni terapiji se izvajajo aktivnosti, ki so individualno prilagojene otrokovim sposobnostim in potrebam.

Delovni terapevti delujemo na področjih:

1. DNEVNIH AKTIVNOSTI;

2. DELA (ZA POTREBE POUKA): prilagajanje in svetovanje pri izbiri šolske opreme; trening uporabe prilagojenih pripomočkov za roko; obvladovanje ožjega in širšega okolja; prijem pisala;

3. PROSTEGA ČASA: odkrivanje močnih področji otrok ter motiviranje za izražanje osebnih interesov, igre, druženja (socialni stiki).

Cilj delovne terapije je preko ustvarjalne igre naučiti otroka, kako naj v vsakodnevnem življenju opravlja posamezne aktivnosti, da bo čim bolj samostojen in uspešen.

Delovno terapevtska obravnava na šoli je usmerjena na:

• učenje dnevnih aktivnosti (oblačenje/slačenje, zlaganje oblačil, zapiranje/odpiranje zadrge, zapenjanje/odpenjanje gumbov, obuvanje/sezuvanje, zavezovanje vezalk, umivanje, hranjenje, osebna higiena, mobilnost …);
• izboljšanje gibalnih aktivnosti (povečanje obsega gibljivosti sklepov, mišične moči, vzdržljivosti);
• trening grobe, fine motorike in grafomotorike;
• razvijanje pravilnih gibalnih vzorcev, preko katerih se otrok uči stabilnosti oz. ravnotežja, moči drže in aktivnosti hoje (stabilnost omogoča, da imamo en del telesa fiksen, medtem, ko se drugi del premika;
• področje senzomotorike, kjer otroci dosegajo bolj funkcionalne in kvalitetnejše vzorce drže in gibanja ter izboljšujejo držo in funkcijo roke;
• pridobivanje novih gibalnih izkušenj, zmanjševanje patoloških vzorcev in stereotipije.

Strah pred vključitvijo otroka, ki je poseben, drugačen, v še bolj posebno, drugačno šolo, se razblini takoj, ko pripelješ otroka čez šolska vrata. Pričakajo te Učitelji širokih src, ki se vsak dan znova razveselijo otroka, kot da je vsak posebej največji kralj. Ker je. Ker je poseben, vsak na svoj način.

Naša Urška obiskuje OŠ Stanka Vraza 13 let. Kljub temu, da ne govori, vem, da je ta šola njen drugi dom. To pokaže vedno znova, ko se že sredi noči postavi k vratom in čaka sončni vzhod,

da končno lahko gre in sreča prijatelje iz šole.

Najraje pomislim na trenutke, ko smo se učenci, učitelji in starši srečevali na hodnikih, si klicali dobro jutro, pokomentirali rezultate tekme ali se čudili, kakšno je vreme. Vsak na svoj način, a vedno pristno.

Hvala vsem. Za poslanstvo, ki ga delite z našimi otroki.

Hvala, da ste.

Mama Helena