Want to make creations as awesome as this one?

No description

Transcript

NIS

PPVI

FT

DT

DOBRODOŠLI

NIŽJI IZOBRAZBENI STANDARD - NISUčenec se vključi v prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom (NIS) na osnovi odločbe o usmeritvi. Nekateri učenci začnejo šolo s prilagojenim programom obiskovati že v 1. razredu, nekateri zaradi težav na tako imenovani »redni« osnovni šoli pridejo tudi kasneje v razredu, ko starši in strokovni delavci ugotovijo, da programa osnovne šole več ne zmorejo.V NIS se praviloma vključijo učenci z lažjo motnjo v duševnem razvoju (LMDR). Učenci z LMDR imajo v primerjavi z vrstniki upočasnjene sposobnosti sprejemanja informacij iz okolja, omejene spominske sposobnosti, težave v ločevanju bistvenega od nebistvenega, omejeno splošno zanje. Zaradi nižjih intelektualnih sposobnosti je omejena tudi njihova sposobnost reševanja problemov. Na področju komunikacije imajo nemalokrat težave v artikulaciji - izgovorjavi in tudi težave pri sprejemanju in podajanju informacij. Njihov socialni razvoj poteka tako kot pri vrstnikih, samo prehod iz ene faze v drugo je počasnejši in včasih bolj zapleten, ker imajo slabše razvite socialne spretnosti, manj so kritični do drugih in se nagibajo k nezrelemu presojanju socialnih situacij. Dokazano je, da je proces dozorevanja učencev z LMDR upočasnjen, poln vzponov in padcev, zato pri tem potrebujejo pomoč in vodenje, zlasti pa učenje socialnih veščin, ki jim po končanem šolanju omogočijo lažjo vključitev v širše socialno okolje. V času šolanja v primerjavi z vrstniki ne dosežejo enakovrednega izobrazbenega standarda, potrebujejo prilagojen program z NIS, njim prilagojene metode ter ustrezne kadrovske in druge pogoje.Izobraževanje v NIS-u traja 9 let in je razdeljeno na tri vzgojno izobraževalna obdobja – triade. Učenec lahko svoje izobraževanje tudi podaljša, če ni uspel doseči vseh zahtevanih standardov znanja.V vseh treh vzgojno-izobraževalnih obdobjih učitelj pri pouku diferencira in individualizira delo z učenci glede na njihove zmožnosti (notranja diferenciacija in individualizacija).

KAM PO KONČANEM PRILAGOJENEM IZOBRAŽEVALNEMPROGRAMU Z NIŽJIM IZOBRAZBENIM STANDARDOM?PROGRAMI NIŽJEGA POKLICNEGA IZOBRAŽEVANJA IN SREDNJE ŠOLE V NAŠI OKOLICI, KI JIH IZVAJAJOPomočnik pri tehnologiji gradnjeSrednja gradbena šola MariborPomočnik v tehnoloških procesihSrednja strojna šola MariborŠolski center Ptuj - Strojna šolaObdelovalec lesaLesarska šola MariborPomočnik v biotehniki in oskrbiSrednja šola za prehrano in živilstvo Maribor (Izobraževalni center Piramida)Šolski center Ptuj - Biotehniška šolaBiotehniška šola RakičanOPIS PROGRAMOVPOMOČNIK PRI TEHNOLOGIJI GRADNJEV programu se dijak usposobi za:izvajanje enostavnih gradbenih del ali enostavnih zaključnih gradbenih del;pravilno ravnanje z materiali in proizvodi pri pripravi, transportu, vgrajevanju in vzdrževanju;uporabo delovne dokumentacije;ustrezno uporabo orodij, pripomočkov, strojev in naprav ter njihovo vzdrževanje;gospodarno rabo materialov in energije;uporabo osebnih zaščitnih sredstev in varno delo na gradbišču.POMOČNIK V TEHNOLOŠKIHPROCESIHV programu se dijak usposobi za:izvajanje enostavnih del v proizvodnih in tehnoloških postopkih;branje in uporabo enostavnih delavniških risb in tehnične dokumentacije;pripravo delovnega mesta ter posluževanje strojev po navodilih;izvajanje ročnih obdelovalnih postopkov obdelave gradiv;uporabo in vzdrževanje ročnega in električnega ročnega orodja;izvajanje enostavnih postopkov spajanja materialov;pravilno ravnanje z odpadki ter upoštevanje ukrepov za varovanje okolja.OBDELOVALEC LESAV programu se dijak usposobi za:sodelovanje pri izmeri in razvrščanju žaganega lesa;pripravo žaganega lesa za sušenje;uporabo osnovne delavniške dokumentacije;varno uporabo orodja in električnih strojev;gospodarno rabo materialov in energije;kakovostno izdelavo enostavnih mizarskih izdelkov;izvajanje enostavnejših postopkov površinske obdelave lesa in lesnih plošč.POMOČNIK V BIOTEHNIKI IN OSKRBIV programu se dijak usposobi za:pomoč pri kuhanju in strežbi;pridobi osnovna znanja v živilstvu in prehrani;vzdrževanje in urejanje prostorov;pridelavo rastlin, rejo živali;skrb za kmetijsko mehanizacijo;pridobi praktična znanja v specializiranih učilnicah, učni kuhinji in na šolskem posestvu;znanje pri teoretičnih predmetih dopolnjuje s praktičnimi znanji.ZAKLJUČEK NIŽJEGA POKLICNEGA IZOBRAŽEVANJAIzobraževanje se zaključi z zaključnim izpitom, ki obsega izdelek ali storitev z zagovorom, v katerem dokaže poznavanje splošnega, strokovno-teoretičnega in praktičnega znanjaMOŽNOST NADALJNJEGA IZOBRAŽEVANJA ALI ZAPOSLITEVPo uspešno končanem nižjem poklicnem izobraževanju je možna:vključitev v 1. letnik katerega koli programa srednjega poklicnega izobraževanja aliiskanje zaposlitve kot pomočnik na področju, na katerem se je izobraževal.

DILEME STARŠEV OTROKA S POSEBNIMI POTREBAMIOB VPISU V OSNOVNO ŠOLO Ko je najin sin dopolnil starost, da ga je bilo potrebno vpisati v šolo, sva se kot starša znašla pred težko odločitvijo. Imel je določene težave s pozornostjo, koncentracijo, govorno jezikovne težave ...Kot starša sva ves čas želela narediti samo najboljše za sina. Toda ob vpisu v šolo sva se znašla pred veliko dilemo ali sina vpisati v osnovno šolo s prilagojenim programom ali v redno osnovno šolo.Porajale so se dileme ali bodo ob vpisu sina na OŠ s prilagojenim programom izkoriščeni vsi njegovi potenciali, ali bo imel dovolj možnosti za napredek, ali bo imel dovolj možnosti za socialno interakcijo z vrstniki.Veliko sva premlevala in se na OŠ Stanka Vraza dogovorila za predstavitev šole, seznanitev z učnim procesom in potekom šolanja ter možnostjo nadaljnjega šolanja.Po posvetu s strokovnimi delavci, ki so sina takrat obravnavali in po predstavitvi šole, sva se odločila, da sina vpiševa na OŠ Stanka Vraza.Danes je sin skoraj na koncu osnovnošolskega izobraževanja. V šoli je zelo uspešen, veliko je pridobil na vseh področjih, učnem in socialnem.Šolo je ves čas obiskoval z velikim navdušenjem in še vedno se domov dan za dnem vrača zadovoljen.Starša učenca OŠ Stanka Vraza

POSEBNI PROGRAM VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA - PPVIUčenec se vključi v posebni program vzgoje in izobraževanja na osnovi odločbe o usmeritvi. Nekateri učenci začnejo svoje osnovnošolsko izobraževanje v tem programu, nekateri pa začnejo v nižjem izobrazbenem standardu in zaradi nedoseganja zastavljenih ciljev preidejo v PPVI.V posebni program vzgoje in izobraževanja se vključijo učenci z zmerno, težjo in težko motnjo v duševnem razvoju (MDR), ki potrebujejo vse življenje različne stopnje pomoči. Zaradi znižanih intelektualnih sposobnosti učenci z zmerno, težjo in težko MDR niso nikoli popolnoma samostojni. S posebnimi vzgojno-izobraževalnimi procesi pa njihovo stopnjo samostojnosti in neodvisnosti lahko razvijamo do optimalnih meja. To potrjuje tudi več kot petdesetletna pedagoška praksa šolanja oseb z MDR. Pred uveljavitvijo te prakse so veljale definicije, ki so opredeljevale, česa učenci z MDR ne zmorejo. Sistematičen pedagoški proces v zadnjih petih desetletjih pa je izničil te definicije, učenci z zmerno, težjo in težko MDR dosegajo nepredvidene razvojne možnosti in je danes dejansko težko predvideti, do katere ravni se bodo razvili njihovi potenciali. Izhodišče programa je, da gre pri vzgoji in izobraževanju teh učencev za izrazito specialni pedagoško-andragoški proces. Učenci zaradi posebnosti potrebujejo veliko spodbud za svoj osebni razvoj. Posebnost MDR se v procesu učenja kaže predvsem v zmanjšanih intelektualnih sposobnostih, znižani motivacijski sferi, pomanjkanju elementov samoaktivnosti, manjši potrebi po samopotrjevanju, slabši intencionalni usmerjenosti. Tudi njihovo šolanje poteka zaradi upočasnjenega razvoja drugače. Posebni program sledi ciljem in načelom sistemske in vsebinske prenove na področju izobraževanja otrok s posebnimi potrebami ter (zgoraj navedenim) posebnostim učencev z MDR.Posebni program se deli na obvezni del, ki traja devet let in vključuje tri stopnje. Sledi nadaljevalni del, ki prav tako zajema tri stopnje.Glede na izredno heterogenost učencev z zmernimi, težjimi in težkimi MDR ter s številnimi kombinacijami drugih dodatnih motenj, primanjkljajev in ovir je delo na vseh stopnjah individualizirano. Za vsakega učenca strokovna skupina zavoda, v katerem izvajajo posebni program vzgoje in izobraževanja, pripravi individualiziran program. Pri načrtovanju in evalvaciji individualiziranih programov lahko sodelujejo tudi starši, z vsebinami pa so glede na svoje sposobnosti seznanjeni tudi učenci.Učenec konča obvezno šolanje, ko obiskuje program na vsaki od prvih treh stopenj tri leta. Ko konča še z učenjem in izobraževanjem na posameznih stopnjah nadaljevalnega programa, dobi zaključno potrdilo z opisom doseženih ciljev te stopnje in smernicami za njegov nadaljnji razvoj. Ob koncu programa Učenje za življenje in delo učenec dobi zaključno potrdilo z oceno dosežene stopnje razvoja, opisom njegovega znanja in s smernicami za njegovo čim bolj uspešno vključitev v življenje in delo.

KAM PO KONČANEM POSEBNEM PROGRAMU VZGOJE IN IZOBRAŽEVANJA?Glavni cilj dela z učenci, vključenimi v PPVI, je razvijanje samostojnosti in skrbi zase. Pri tem strokovni delavci, ki delajo z njimi, izhajajo iz sposobnosti vsakega posameznika.Učenci, ki končajo posebni program vzgoje in izobraževanja se lahko vključijo v Varstveno delovne centre (VDC). Nekateri bivajo doma in »hodijo delat«, kakor radi rečejo dnevni vključitvi v VDC. Nekatere starši vključijo v celotno oskrbo v različne zavode.Nekateri ostanejo doma. V zadnjem času so uspeli urediti asistenco, ki so je lahko deležni vsi, ki zaradi invalidnosti potrebuje pomoč pri opravljanju aktivnosti, vezanih na samostojno osebno in družinsko življenje, vključevanje v okolje, izobraževanje in zaposlitev.

MALCE POSEBNIDragi bralec, draga bralka!Moje življenje se od tvojega ne razlikuje veliko. Tudi pred menoj so vsakodnevni izzivi, več ali manj enaki kot pred tabo: skrb za družino in otroke, službene obveznosti, vzdrževanje stikov s prijatelji in širšo družino, izboriti si čas le zase ... Za ene se moram potruditi bolj, za druge nekoliko manj. Eni so mi ljubši kot drugi. Tako kot tebi.Vendar pa sem v nečem le drugačna od tebe. Sem "posebna mama". In moja družina je "posebna družina". Zakaj?Ker imamo otroka s posebnimi potrebami (menda smo po mnenju večine strokovnjakov tudi mi malce posebni 😊). O naših posebnostih sicer brez težav spregovorim. Tokrat pa je malce drugače. Na prošnjo šole, da zapišem nekaj o Špeli in naši poti, ki smo jo z njo prehodili, sem naletela na težavo. Kako s par besedami opisati vse, kar smo že doživeli, doživljamo in kar nas še čaka. Potrebnih bi bilo veliko več besed, strani, poglavij, morda cela knjiga. (Kaj veš, mogoče pa jo kdaj res napišem). Pojavlja se mi tudi nekaj vprašanj in dilem. Bom razumljena? Ne bom preveč "jamrasta" ali pa preveč ravnodušna?Besede imajo veliko moč. Bolj ali manj odražajo naše misli, stališča, doživetja in čustva. Če jih izbiramo preudarno in premišljeno, nas drugi seveda lažje razumejo. Še vedno pa ima vsaka beseda v ušesih poslušalca svoj zven - glede na to, s kakšnim tonom je povedana, s kakšno mimiko in gestami podkrepljena. Za to boš, dragi bralec, žal prikrajšan, ker pač pišem in pomemben del informacije je s pisanjem izgubljen. Moje besede si boš, dragi bralec, pač interpretiral in jih razumel po svoje. Morda me boš razumel, morda tudi ne. Na kratko bom torej strnila svoje misli, ti dragi bralec, pa razumi, kakor zmoreš.Naša zgodba se je začela pisati leta 2007, ko se nam je po napornih in dolgotrajnih postopkih umetne oploditve rodila Špela. Komaj smo jo dočakali. A kmalu po porodu se je začelo kazati, da z njo nekaj ni v redu. Zdravniki seveda niso vedeli povedati zakaj in kaj točno »ne štima«, sumili so, da je prišlo do blažjih krvavitev v možgane, vendar tega z gotovostjo niso potrdili.V razvoju je ves čas zaostajala za vrstniki na vseh področjih. Hitro smo dobili nevrofizioterapijo, pa logopeda, specialnega pedagoga, vse v zdravstvu. Seveda absolutno premalo za njene potrebe. Pred vstopom v vrtec smo uredili usmeritev - te strokovnjake smo imeli zdaj zagotovljene v vrtcu, tudi spremljevalko. Vsaka stvar - sedenje, kobacanje, hoja, potem hranjenje, govor, prijem žlice, pisala, škarij, lovljenje žoge, vožnja s kolesom, plavanje ... in še bi lahko naštevala; čisto vsaka stvar je bilo delo, delo, delo in trdo delo. In marsikatera stvar od prej naštetih še vedno ne gre. Ničesar ni usvojila spontano, razen naših src. Še danes je čustveno topla, prijetna, komunikativna, navihana deklica, čeprav se že od malega bori z mnogimi strahovi in negotovostmi (preobčutljiva je na visoke zvoke; negotova je v svojih gibalnih sposobnostih, predvsem tistih, ki se tičejo ravnotežja; svet okoli sebe doživlja čisto drugače - tako kot 2 do 3 leta star otrok ...).Na poti sprejemanja njenega stanja in zmožnosti smo doživljali marsikaj neprijetnega. Največkrat zaradi nejasne diagnoze, pomanjkanja terapij, pomanjkljivih informacij in neprimernega odnosa s strani nekaterih zdravnikov ... Najhuje pa mi je bilo v predšolskem obdobju, ko sem kot mama in kot psihologinja v Špelinem odraščanju opažala vedno večje razlike v primerjavi z njenimi vrstniki. V nekem trenutku smo imeli občutek, da ne spadamo nikamor. Ker je bila v rednem vrtcu še močno odvisna od fizične pomoči in spodbude, v nobeni dejavnosti ni uspela dohajati vrstnikov, tudi v prosti igri ne. Končno smo pri 4 letih dobili diagnozo - cerebralna paraliza ataksične oblike (čeprav zdaj pri njenih 13 letih zdravniki pravijo, da ne gre za to; sumijo na genetsko okvaro, izvide še čakamo). Končno nekam pripadamo ... Vendar, ko smo postali "cerebralčki", sem imela občutek, da tudi tja ne sodimo. Vsi drugi otroci s podobno diagnozo so bili takooo "drugačni" od nje. Spastični, nekateri s stomo, ne govoreči, s pogostimi epi napadi, na vozičku ... Verjemite. Najhujši je občutek, da ne pripadaš. Da nisi enak drugim. Spontano začneš iskati ljudi okrog sebe, ki so ti enaki. To je v človeški naravi in ena od osnovnih psiholoških potreb človeka - pripadati in biti sprejet.Leta neopredeljenosti in "nepripadanja" je prekinil vstop v šolo. Ko smo spoznavali učence in učenke naše šole - tako različne med seboj - sem končno dobila občutek, da "smo doma", med sebi enakimi. Ni se nam treba več na vso moč truditi, da bi pripadali nekam, da bi nas sprejemali takšne kot smo, da bi dosegali cilje in hrepeneli po dosežkih, ki bi od nas zahtevali zadnjo kapljo potu ... Brezpogojno sprejemanje, hoja z "našim" tempom, pomoč pri doseganju ciljev, ki so nam dosegljivi ... Vse to je v naši šoli vsakdan, samoumevno ... Vstop v šolo je bila v našem življenju prelomnica. Deloma zaradi vsega prej opisanega, deloma pa tudi zato, ker smo pričakovali novo družinsko članico. Naše in Špelino življenje se je obrnilo. Zaradi skrbi in nege dojenčice, je na moje začudenje največ "profitirala" prav Špela. Kako in zakaj, se verjetno sprašuješ, dragi bralec. Zato, ker je bil to začetek obdobja, ko sva starša hočeš nočeš dokončno morala lastna pričakovanja znižati na njene zmožnosti. Čas, ki smo ga imeli, smo morali nameniti obema otrokoma, dojenčici morda celo več. In s tem je končno Špela imela "mir". Nismo več toliko posegali v njeno gibanje, različne dejavnosti, delo in igro kot doslej, ko smo jo v vsaki stvari usmerjali, spodbujali in popravljali, kot da tisto, kar je zmogla sama, ni bilo dovolj, ni bilo prav ali ni bilo (dovolj) dobro. Končno je bila bolj svobodna v vsem svojem početju. Midva pa sva se morala dokončno sprijazniti, da tako pač je in tudi ni nič narobe, če pustiva, da tako tudi ostane.Zdaj veva, da ne glede na to, kakšno diagnozo ali usmeritev bo dobila, bo v svojem življenju za vedno ostala odvisna od pomoči, skrbi in vodenja drugih. Ker gre v osnovi pri njej za motnjo v duševnem razvoju. Ko to dojameš, resnično boli in skrbi postanejo še večje, težje. Kaj bo, ko mene več ne bo? Bo do konca mojega ali svojega življenja "privezana" name? Ko tako razmišljam, ji tega res ne želim. Kakor koli pogledam, mi je čisto vseeno, kaj ji piše v medicinski ali usmeritveni dokumentaciji, dokler na osnovi le-teh od sistema dobi vse tisto, kar potrebuje. Zanjo pa je pomembno le to, kako jo bomo obravnavali in sprejemali bližnji. Želim ji, tako kot svojemu drugemu otroku (in verjetno kot vsi ostali starši svojim otrokom), da bo imela čim bolj neodvisno, samostojno življenje (seveda glede na njene zmožnosti). Da bo v svojem življenju zadovoljna sama s seboj, da bo znala ljubiti in biti ljubljena, takšna kot je. Da bo ob sebi imela dobre prijatelje in znance. Končno ji želim tudi to, da bo našla in ob sebi imela osebo, s katero se bo lahko držala za roke, s katero bo lahko delila svoje veselje in žalost, in se skupaj z njo postarala. Kje in kako, ob kakšni pomoči, sploh ni pomembno, le, da ji bo to omogočeno. Tudi to mi sploh ni pomembno ali se zna podpisati, brati, računati. Le, da je zadovoljna, srečna in sprejeta; da ima svoje mesto pod soncem, med nami. Da bo živela polno življenje.Še vedno se pred nas postavljajo novi in razmeroma težki izzivi. Trenutno se najbolj borimo z epi napadi. Prihaja tudi puberteta, odraščanje, spolno dozorevanje, kmalu tudi čas, ko ne bo več mogla obiskovati šole. Do takrat imamo še veliko časa, da se na vse to pripravimo in postorimo kar je potrebno, saj osebam kot je Špela vse prej zapisano ni lahko dostopno in ni samoumevno. Tudi to je trdo delo. Izziv pa je tudi odraščanje ob takšni "posebni" sestrici. O tem bi morala začeti pisati v novem poglavju, zdaj pa naj svoje misli pripeljem do konca.In kaj je moje skrito sporočilo tebi, dragi bralec?Sploh ni pomembno kakšne so naše napake, pomanjkljivosti, posebnosti ... Vsi jih imamo. Sploh ni pomembno, kakšne so naše poti, po katerih hodimo - ravne ali vijugave, razbrazdane ali gladke. Tudi ni pomembno, kolikokrat se moramo na poti ustaviti. Pomembno je, da jih prehodimo do svojega konca, čim bolje kot znamo in čim dlje, kot zmoremo. Pomembno je tudi to, komu bomo dovolili, da hodi z nami. Zato, dragi bralec, ne sodi v naprej in ne obsojaj tistega, ki ga ne razumeš. Ne pomiluj tistega, ki se ti zdi šibkejši od tebe, saj v sebi lahko nosi več modrosti, kot ti sam. Daj mu priložnost, da ga dobro spoznaš, ker s tem boš spoznal samega sebe. In končno: brezpogojno sprejmi sebe in drugega. Tako bodo naše poti lepše in lažje; še posebej takrat, ko se bodo srečale.Za konec pa bom dodala le še to: vsega tega ne bi razumela in ne doživljala, če ne bi bilo Špele. Vsega tega me je ravno ona naučila in svojega življenja (ravno zaradi nje) ne bi zamenjala za nič na svetu.Nataša, Špelina mama

MOJA ŠOLSKA POTPo končanem 4. razredu osnovne šole smo se morali odločiti za preusmeritev v prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom. Do takšne odločitve smo prišli zaradi preobremenjenosti z delom v šoli in delom za šolo doma. Šola je začela predstavljati stres, zaradi zavedanja lastnih primanjkljajev in vse večjega tempa in količine obravnavane snovi, kar se je nenehno stopnjevalo.Po prešolanju je bilo dosti lažje, ker je v razredu malo otrok, dosti je individualnega dela, program je lažji, kader pa je usposobljen za poučevanje otrok s posebnimi potrebami.Po končanem 9. razredu je sledil vpis v program nižjega poklicnega izobraževanja. Ti dve leti sta potekali brez večjih težav, ker se s prilagoditvami in pridnim delom da uspešno zaključiti ta program.Trenutno pa obiskujem 1. letnik poklicne šole, ki sem ga začel zelo uspešno. Prepričan sem, da mi bo uspelo priti do poklica, ki si ga želim.Bivši učenec OŠ Stanka Vraza

NEVROFIZIOTERAPIJANevrofizioterapija je specializirana veja fizioterapije, ki obravnava obolenja in poškodbe nevrološkega sistema.Nevrološki sistem je vključen v vsako človeško gibanje in vsakodnevno odzivanje telesa na notranje in zunanje dražljaje od našega rojstva do smrti, kar pomeni, da ta veja fizioterapije obravnava otroke in odrasle.Nevrofizioterapevtska obravnava poteka individualno. Prilagojena je vsakemu posamezniku posebej glede na njegove zmožnosti in stopnjo razvoja ter obravnavo po principu celostnega pristopa.Razvojno-nevrološka obravnava je primerna pri:težavah z nižjim mišičnim tonusom (hipotonija),asimetrijah,otrocih z upočasnjenim razvojem,pri nedonošenčkih,pri otrocih z možganskimi okvarami (krvavitve, poškodbe, genetske malformacije, deformacije …),pri različnih sindromih (Downov sindrom, ADHD …),pri težavah s telesno držo otrok, ki so posledica asimetrij in nižjega mišičnega tonusa (skolioze, kifoze …).Ciljinevrofizioterapije so:inhibirati (zavreti) abnormalne vzorce gibanja in drže,facilitirati (vzpodbujati) normalne vzorce gibanja in drže (s tem pridobiti in vzdrževati normalno kvaliteto tonusa),izboljšati tonus drže in vravnavati aktivnost mišic celega telesa,posamezniku omogočiti čim bolj normalno čutno gibalno izkušnjo.DELOVNA TERAPIJADelovna terapija je zdravstvena stroka. Posebnost delovne terapije je, da za obravnavo uporablja aktivnosti. Aktivnosti so medij, preko katerega osebi omogočimo tisto, kar naj bi v obravnavi dosegli. To je čim večja samostojnost pri opravljanju vsakodnevnih aktivnosti ─ tistih, ki naj bi jih oseba opravljala, ker jih mora opravljati in tistih, ki jih oseba želi opravljati ali to drugi od nje pričakujejo. Naloga delovne terapije je omogočiti osebi, kljub okvaram, boleznim in pomanjkljivostim, čim bolj samostojno opravljanje vsakodnevnih dejavnosti, s tem pa je človek tudi bolj zadovoljen, zdrav, kar pomeni večjo kakovost življenja.DELOVNA TERAPIJA NA ŠOLIPri delovni terapiji se z različnimi terapevtskimi tehnikami in metodami omogoča otrokom razvijati čutno gibalne, kognitivne in praktične izkušnje na področjih njihovega delovanja.V delovni terapiji se izvajajo aktivnosti, ki so individualno prilagojene otrokovim sposobnostim in potrebam.Delovni terapevti delujemo na področjih:1. DNEVNIH AKTIVNOSTI;2. DELA (ZA POTREBE POUKA): prilagajanje in svetovanje pri izbiri šolske opreme; trening uporabe prilagojenih pripomočkov za roko; obvladovanje ožjega in širšega okolja; prijem pisala;3. PROSTEGA ČASA: odkrivanje močnih področji otrok ter motiviranje za izražanje osebnih interesov, igre, druženja (socialni stiki).Cilj delovne terapije je preko ustvarjalne igre naučiti otroka, kako naj v vsakodnevnem življenju opravlja posamezne aktivnosti, da bo čim bolj samostojen in uspešen.Delovno terapevtska obravnava na šoli je usmerjena na:učenje dnevnih aktivnosti (oblačenje/slačenje, zlaganje oblačil, zapiranje/odpiranje zadrge, zapenjanje/odpenjanje gumbov, obuvanje/sezuvanje, zavezovanje vezalk, umivanje, hranjenje, osebna higiena, mobilnost …);izboljšanje gibalnih aktivnosti (povečanje obsega gibljivosti sklepov, mišične moči, vzdržljivosti);trening grobe, fine motorike in grafomotorike;razvijanje pravilnih gibalnih vzorcev, preko katerih se otrok uči stabilnosti oz. ravnotežja, moči drže in aktivnosti hoje (stabilnost omogoča, da imamo en del telesa fiksen, medtem, ko se drugi del premika;področje senzomotorike, kjer otroci dosegajo bolj funkcionalne in kvalitetnejše vzorce drže in gibanja ter izboljšujejo držo in funkcijo roke;pridobivanje novih gibalnih izkušenj, zmanjševanje patoloških vzorcev in stereotipije.